Vprašanje
Zakaj Bog zahteva vero?
Odgovor
Naš odnos z Bogom je podoben našemu odnosu z drugimi v tem, da vsi odnosi zahtevajo vero. Nikoli ne poznamo popolnoma nobene druge osebe. Ne moremo izkusiti vsega, kar izkusi, niti vstopiti v njen um, da bi poznali vse njene misli in čustva (Pregovori 14,10). Ker ne moremo popolnoma poznati drugih ljudi, je vera (zaupanje) sestavni vidik vseh odnosov. Na primer, vsi zaupamo drugim, ki jih sploh ne poznamo, ko uporabljamo kakršenkoli javni prevoz ali vozimo avto po javnih cestah. Kažemo določeno mero vere, da bodo popolni tujci ravnali v najboljšem interesu varnosti za vse. Prav tako vsi z drugimi delimo informacije o sebi in jim zaupamo, da nas s tem znanjem ne bodo izdali. Torej naj gre za tujce ali bližnje prijatelje in družino, je zaupanje vedno potrebna sestavina naših odnosov, ker ne moremo v celoti poznati drugih.
Poleg tega nismo zmožni v celoti poznati niti svojega srca: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17,9). Z drugimi besedami, ljudje smo tako pokvarjeni, da svoje globine pokvarjenosti ne moremo razumeti in ozdraviti niti sami. Ali ni presenetljivo, da so prelaganje krivde, ljubosumje, zloba, zavist, kraja, umor in vsakršna druga mogoča hudobija skupni in neozdravljivi v vseh družbah? Namesto da bi se razumeli in se izboljšali, opravičujemo svoje napačno vedenje, tako da omalovažujemo svoje grehe.
Ker ne moremo v celoti poznati niti sebe niti drugih končnih ljudi, kako lahko pričakujemo, da bomo v celoti izkustveno poznali neskončnega Stvarnika vesolja? Tudi če bi se nam želel v celoti razodeti, je nemogoče, da bi ga v celoti poznali. Človek, ki bi razumel Boga, je še bolj absurden, kot če bi skušali izliti oceane v merilni vrč – nemogoče! Kljub temu pa je enako, kot imamo pomembne odnose z drugimi, ki jim zaupamo zaradi poznavanja njihovega značaja, Bog razodel dovolj o sebi skozi stvarstvo (Pismo Rimljanom 1,18–21), skozi svojo pisano besedo, Sveto pismo (Drugo Pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 1,16–21) in skozi svojega Sina (Evangelij po Janezu 14,9), da je odstranil vse izgovore, da ne bi verjeli vanj. Vendar lahko pravi in pomembni odnos z Bogom dosežemo le, ko je odstranjena ovira človekovega greha, in sicer z Jezusovo spravno žrtvijo za greh na križu kot plačilo za njegov dolg greha proti Bogu (Izaija 59,2; Prvo Petrovo pismo 3,18). To je nujno potrebno, ker tako kot je nemogoče, da bi svetloba in tema sobivali, tako je nemogoče za svetega Boga, da bi imel občestvo z grešnim človekom. Najprej mora biti naš dolg za greh poplačan in odstranjen (Prvo Janezovo pismo 3,5) in nam mora biti po veri pripisana Kristusova pravičnost (Pismo Rimljanom 1,17; 3,26; 4,5.13; 5,17.19; 9,30; 10,4; Prvo pismo Korinčanom 1,30; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Pismo Filipljanom 3,9). Jezus Kristus, brezgrešni Božji Sin, je umrl na križu, trpel kazen za greh za vse Božje izvoljene. Samo po Božji suvereni, svobodni milosti daje spreobrnitev od grehov in vero samo v Jezusa Kristusa samo za svojo slavo. To vero obrodi Sveti Duh, ki prebiva v verniku in obnavlja duhovno mrtve, neverne in uporniške nekristjane. Ko nam da vero, da zaupamo samo v osebo in delo Jezusa za nas, nas Sveti Duh naredi za na novo rojene otroke Boga Očeta, ki živijo večno v njegovi prisotnosti (Evangelij po Janezu 1,12; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Drugo Petrovo pismo 3,18; Pismo Rimljanom 3,10–26; Razodetje 21,2–4).
V preteklosti so bila obdobja, ko se je Bog »vidnejše« razodel ljudem. Na primer, v času izhoda iz Egipta je Bog poslal čudežne nadloge nad Egipčane in tako prisilil faraona, da je izpustil Izraelce iz suženjstva (Druga Mojzesova knjiga 7,14–12,36). Svojo prisotnost jim je kazal tako, da jih je podnevi vodil v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru (Druga Mojzesova knjiga 13,21–22). Bog je razdelil Rdeče morje in vodil Izraelce skozi po suhih tleh. Ko jih je egiptovska vojska zasledovala, je Bog nadnje izlil vodo (Druga Mojzesova knjiga 14). Vendar kljub tem in mnogim drugim vidnim in otipljivim prikazom njegove čudežno mogočne prisotnosti mu Izraelci niso zaupali, in zato ni niso vstopili v obljubljeno deželo (Četrta Mojzesova knjiga 13–14). Kasneje, čeprav so še naprej brez vere godrnjali v puščavi, jih je Bog čudežno hranil z mano (Druga Mojzesova knjiga 16). Njihova neverujoča srca niso ubogala vsemogočnega Boga, ki je jasno prikazal svoje veličastvo pred njimi. Ti dogodki in mnogi drugi v Svetem pismu kažejo, da Božje nadaljnje razodetje sebe grešnim ljudem ne bi imelo večjega učinka na zmožnost ljudi, da bi mu zaupali. Če bi se Bog na podoben način sporazumeval z današnjimi duhovno mrtvimi ljudmi, se ne bi odzvali nič drugače kot Izraelci, ker so njihova grešna srca enaka – ne morejo obroditi vere.
Celo tisti, ki so bili priče največjemu dokazu Boga, ki se je pokazal v osebi Jezusa Kristusa, niso verovali in so tako križali Gospoda veličastva (Prvo pismo Korinčanom 2,2–8; Pismo Kološanom 1,15–20).
Sveto pismo govori tudi o prihodnjem času, ko se bo poveličani Kristus vrnil, da bo tisoč let vladal zemlji iz Jeruzalema (Razodetje 20,1–10). Ljudje se bodo rojevali in živeli na zemlji v času te fizične vladavine Kristusa. Vladal jim bo s popolno pravico in pravičnostjo. A kljub njegovi popolni vladavini, pravi Sveto pismo, hudič ob koncu tisočletnega kraljestva ne bo imel težav s tem, da bi dvignil vojsko, ki se bo uprla Kristusu.
Prihodnji dogodek v tisočletnem kraljestvu in pretekli dogodek izhoda iz Egipta kažeta, da človekov problem ni, da se Bog ne bi dovolj razodel. Pravi problem je, da človekovo grešno srce zavrača Božje razodetje v uporništvu proti njegovemu ljubečemu kraljevanju. Ker so neobnovljeni ljudje duhovno mrtvi v svojih prestopkih in grehih, niso zmožni ubežati posledicam greha in imeti vere sami od sebe (Pismo Efežanom 2,1–3). Zato je potrebno nekaj veliko bolj dramatičnega (Pismo Efežanom 2,4–10). Sam Bog nas mora spreobrniti. Jezus je to jasno povedal v Evangeliju po Janezu 6,41–44.63.65. Samo tisti, ki ga pritegne Oče in komur da Duh življenje, lahko pride k odrešujoči veri v Jezusa in tako dobi odpuščanje grehov in večno življenje. Nobena količina fizičnih dokazov ne more spremeniti srca, ki se noče spremeniti (Evangelij po Luku 16,19–31).
Bog je razodel dovolj o sebi v stvarstvu, človekovi vesti, Svetem pismu in Jezusu Kristusu, da lahko pravično in upravičeno obsodi vse, ki grešno odklanjajo, da bi verovali vanj in mu zaupali. Pokazal je skozi dogodke v zgodovini, skozi delovanje narave in skozi življenje Jezusa Kristusa, da je vsemogočen, vseveden, vsemoder, vseljubeč, vsesvet, nespremenljiv in večen. V razodetju samega sebe je ustrezno pokazal, da je vreden, da mu zaupamo. A tako kot Izraelci brez vere v puščavi v preteklosti in tako kot prihodnje množice ob koncu Kristusovega tisočletnega kraljestva, ko se bo vrnil na zemljo, mu tudi danes milijarde ljudi nočejo zaupati (Pismo Rimljanom 1,18–32). Njihovo edino upanje je, da si močno prizadevajo razumeti, kaj je razodel o sebi, s pomočjo skrbnega preučevanja njegove nezmotljive besede, Svetega pisma. Če tega še ne delate, začnite vsak dan skrbno preučevati Sveto pismo. Molíte, da bi se vam Bog razodel, ko preučujete Sveto pismo. Prosite Svetega Duha, naj vam prikaže vaš greh in naj vam nakloni spreobrnitev in vero. Verujte samo v Boga Sina, Jezusa Kristusa, da vas lahko odreši greha, smrti in večne obsodbe v peklu. Na ta način lahko imate prijetno občestvo z Bogom tako zdaj kot za vso večnost v nebesih.
English
Zakaj Bog zahteva vero?
