Vprašanje
Kaj je Božja slava?
Odgovor
Božja slava je veličastje njegove bitnosti. To je več kot estetska lepota. Je veličina, ki izhaja iz njegovega značaja, iz vsega, kar on je in kar počne. Tako je npr. človek kot Božja stvaritev na neki način Božja slava (Psalm 8,3–9; Prvo pismo Korinčanom 11,7). Podobno lahko rečemo, da Božja slava na neki način napolnjuje zemljo (Psalm 72,19), saj je zemljo ustvaril Bog. Do neke mere je mogoče Božjo slavo zaznati v človeku in na zemlji; ni pa ta slava od njiju, ampak je od Boga. Slava človeka izhaja iz dejstva, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Božja slava, ki se odraža v vseh Božjih atributih, nikoli ne mine. Božja slava je večna.
V Izaiju 43,7 beremo, da je Bog izvoljene ustvaril sebi v slavo. Bog v kontekstu (v. 1–21) pravi, da je njegova slava vidna v suverenem dejanju, s katerim si je izmed izgubljenih množic ljudi odkupil ljudstvo. Božje ljudstvo je upravičenec samorazodete Božje slave v odkupitvi. Vse usmiljenje, ki smo ga deležni, izvira od njega. Bog podobno razodeva tudi svojo slavo v naravi in po naravi. Narava prikazuje njegovo slavo. Njegova slava se človeškemu umu na mnogo načinov razodeva po materialnem svetu. Tako smo na primer povsem prevzeti nad veličastnostjo gora in prostranostjo morja. V obojem se posredno zrcali Božja slava in oboje razodeva nekatere Božje atribute. Tako se Bog razodeva vsem ljudem, ne glede na raso, kulturno dediščino ali kraj bivanja – zato tisti, ki ga zavračajo, nimajo izgovora (Pismo Rimljanom 1,18–22). Kot je zapisano v Psalmu 19,1–5a: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede.«
V Psalmu 73,24 je kot izkustvo večnosti v nebesih z Bogom opisano to, da Bog človeka vzame v slavo. Smrt kristjana ima za posledico dobesedno to, da je umrli sprejet in popeljan v slavo – da vstopi v slavo! Ko kristjan umre, je odpeljan v Božjo navzočnost; v njegovi navzočnosti pa bo (to bo samoumevno) obdan z njegovo slavo. Odpeljani bomo na kraj, kjer dobesedno prebiva Božja slava v največji polnosti. V sámem bistvu tega, kar Bog je, se bo za nas na veke odražala njegova slava. Na tem kraju se njegova slava ne bo odražala posredno, prek človeka ali narave, ampak jo bomo videli jasno – kot je zapisano v Prvem Pismu Korinčanom 13,12: »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.«
V človeškem/zemeljskem smislu lahko slava spremlja lepoto, živahnost ali bogastvo, ki jih je opaziti pri posameznih vidikih materialnega sveta (Psalm 37,20; Psalm 49,17-18) – zato ta slava mine. Mine, ker materialne stvari niso trajne, ampak so začasne, minljive. Ovenijo in usahnejo. Slava, na kateri pa vse to sloni, pripada Bogu – in se k njemu vrača, ko smrt ali propad uniči materialni vidik, v katerem je ta slava prebivala. To je dobro ponazorjeno v Jakobovem pismu 1,9–11. Bogataš naj se ponaša s svojim ponižanjem, saj bo minil kot cvet na travniku. Bog bogataša opominja, da so bogastvo in moč ter slava, ki jo to dvoje prinaša, od Boga. Bogati bi moral biti ponižen ob spoznanju, da je Bog tisti, ki ga je naredil takega, kakršen je, in mu dal vse, kar ima. Spoznanje, da bo ovenel kot trava, je tisto, kar ga pripelje do spoznanja, da slava prihaja od Boga. Božja slava je vir, vrelec, iz katerega pritekajo vse manjše vrste slave.
Ker je Bog izvir slave, ne bo trpel prepričanja, da imajo človek, človekovi maliki ali narava lastno inherentno slavo. V Izaiju 42,8 Bog razglaša, da slava pripada samo njemu. Pojem Božjega prilaščanje lastne slave je še bolj dodelan v Pismu Rimljanom 1,21–25, kjer pisec opisuje, kako izgubljeni ljudje na različne načine grešno častijo stvarstvo namesto Stvarnika. Opazujejo predmet, prek katerega se posredno odraža Božja slava, in namesto da bi častili Boga, častijo ustvarjene predmete, kot da so vir slave ti predmeti sami. To je bistvo malikovanja – in ljudje tako malikujejo nenehno in po vsem svetu. Vsakdo je že kdaj zagrešil malikovanje. Vsi smo že kdaj »zamenjali« Božjo slavo za »slavo« človeka.
To je običajno, ustaljeno grešno stanje, v katerem dandanes tiči velika večina ljudi. Zaupajo v zemeljske stvari, zemeljske odnose; lastne talente ali lepoto; ali talente ali lepoto drugih. A ko vse to mine in propade – kar je neizogibno, saj so to le posredne podobe večje slave – ti ljudje obupajo. Spoznati moramo, da je samo Božja slava stanovitna. Ko potujemo skozi življenje, bomo videli, kako se odraža v tem ali onem – v tej osebi, tistem gozdu, ljubezenski zgodbi, junaštvu, izmišljeni ali resnični zgodbi ali v našem lastnem življenju. Namen teh posrednih odrazov je, da nas usmerjajo onkraj sebe k Bogu. Slava je prišla od Boga in se nazadnje vsa tudi vrne k njemu. Edini način, kako lahko doumemo Božjo slavo, je prek njegovega Sina Jezusa Kristusa: »Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.« (Drugo pismo Korinčanom 4,3–4) »[Jezus] je odsvit njegovega [Božjega] veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja.« (Pismo Hebrejcem, 1,3) Jezus Kristus sam je izvir vse slave. Če smo odrešeni samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusu, bomo njegove slave večno deležni v nebesih. Za nič ne bomo prikrajšani. Vsi veličastni vidiki tega življenja, ki zbledijo, in še mnogo več bodo v njem znova naši – za vedno.
English
Kaj je Božja slava?
