Vprašanje
Kakšno vlogo je imel Sveti Duh v Stari zavezi?
Odgovor
Sveti Duh je imel v Stari zavezi precej podobno vlogo kot v Novi. Kar zadeva vlogo Svetega Duha, je mogoče ločiti štiri splošna področja njegovega delovanja: 1) prerojenje, 2) prebivanje (da v kom prebiva ali ga napolnjuje), 3) zadrževanje in 4) opolnomočenje koga za delovanje. Pokazatelje, da Sveti Duh to počne, je najti v Stari in tudi Novi zavezi.
Prvo področje delovanja Duha je proces prerojenja; druga beseda za to je novo rojstvo. Tu se običajno sklicujemo na Evangelij po Janezu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3b) Postavi se vprašanje: kaj ima to opraviti z delovanjem svetega Duha v Stari zavezi? Pozneje Jezus v pogovoru z Nikodémom pravi: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš?« (Jn 3,10b) Reči hoče, da bi moral Nikodém vedeti, da je Sveti Duh vir novega življenja, saj je to razodeto v Stari zavezi. Mojzes je npr. Izraelcem pred vstopom v obljubljeno deželo povedal: »GOSPOD, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce in srce tvojega zaroda, da boš z vsem srcem in vso dušo ljubil GOSPODA, svojega Boga, da boš živel.« (5 Mz 30,6) Ta obreza srca je delo Božjega Duha; to lahko naredi samo on. Temo prerojenja vidimo tudi v Ezekielu 11,19–20 in 36,26–29.
Sad prerojenjskega dela Duha je vera (Ef 2,8). Zdaj vemo, da so v starozaveznih časih živeli pobožni možje, ker jih je več omenjenih v Pismu Hebrejcem 11. Če je vera rezultat prerojenjske moči Svetega Duha, potem je to veljalo tudi za starozavezne pobožne može, ki so se ozirali naprej, h križu, in verjeli, da se bo to, kar je Bog obljubil glede njihovega odrešenja, zgodilo. Obljube so gledali »iz daljave« (Heb 11,13) in po veri sprejemali, da se bo tisto, kar je Bog obljubil, tudi uresničil.
Drugi vidik delovanja Duha v Stari zavezi je prebivanje, napolnjevanje. Pri tem vidiku opazimo razliko med vlogo Duha v Stari in v Novi zavezi. Nova zaveza uči, da Sveti Duh nenehno prebiva v verujočih (1 Kor 3,16–17; 6,19–20). Ko začnemo glede odrešenja zaupati Kristusu, se v nas naseli Sveti Duh. Apostol Pavel to stalno napolnjenost z Duhom imenuje »poroštvo naše dediščine« (Ef 1,13–14). V nasprotju s tem delovanjem v Novi zavezi pa je v Stari zavezi Sveti Duh prebival le v izbranih ljudeh in začasno. Napolnil je npr. Józueta (4 Mz 27,18), Davida (1 Sam 16,12–13) in celo Savla (1 Sam 10,10). V knjigi Sodniki vidimo, kako Duh »navda« različne sodnike (oz. vanje »šine«), poklicane od Boga, da bi Izrael rešili pred zatiralci. Sveti Duh je v teh posameznikih prebival zaradi posebnih nalog. To prebivanje je bilo znamenje Božje naklonjenosti (v Davidovem primeru); če je bilo naklonjenosti konec, je Duh odšel (npr. pri Savlu v 1 Sam 16,14). Po drugi strani pa prebivanje Duha v posamezniku ne pomeni vedno, da je ta človek v dobrem duhovnem stanju (npr. pri Savlu, Samsonu in mnogih sodnikih). V Novi zavezi torej Duh prebiva samo v verujočih, in to stalno, v Stari zavezi pa je prišel nad posameznike za konkretne naloge, ne glede na njihovo duhovno stanje. Ko je bila naloga opravljena, je Duh takega posameznika najverjetneje zapustil.
Tretji vidik delovanja Duha v Stari zavezi je zadrževanje greha. Sodeč po Prvi Mojzesovi knjigi 6,3 Sveti Duh zadržuje človekovo grešnost; to zadrževanje pa lahko preneha, ko preneha Božje potrpljenje glede greha. Misel odzvanja v Drugem pismu Tesaloničanom 2,3–8: v poslednjih časih bo čedalje večje odpadništvo znak, da se približuje Božja sodba. Do vnaprej določenega časa, ko se bo razodel »človek nepostavnosti« (3. v.), Sveti Duh zadržuje satanovo moč. Sprostil jo bo šele, ko bo to ustrezalo njegovim načrtom.
Četrti in zadnji vidik delovanja Duha v Stari zavezi je omogočanje sposobnosti za služeče delovanje. Podobno kot pri duhovnih darovih v Novi zavezi je Duh posameznike obdaril za službo. Pomislimo na Becaléla v Drugi Mojzesovi knjigi 31,2–5, ki ga je Bog napolnil z Duhom, da je lahko načrtoval likovno podobo shodnega šotora. Sveti Duh je selektivno in začasno napolnil posameznike, da so dobili dar za opravljanje nekaterih nalog, npr. vladanje Izraelu (med njimi Savel in David).
Omenimo pa naj še vlogo Svetega Duha pri stvarjenju. V Prvi Mojzesovi knjigi 1,2 beremo, da je Sveti Duh »vel nad vodami« in nadzoroval delo stvarjenja. Podobno je Duh odgovoren za delo novega stvarjenja (2 Kor 5,17), saj prerojenim ljudem omogoča vstop v Božje kraljestvo.
Sveti Duh je torej v starozaveznih časih počel pretežno isto, kar počne danes, le da danes stalno prebiva v verujočih. Jezus je o tej spremembi delovanja Duha rekel: »Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« (Jn 14,17)
English
Kakšno vlogo je imel Sveti Duh v Stari zavezi?
