Vprašanje
V kakšnem smislu je Jezus naš sobotni počitek?
Odgovor
Ključ do odgovora na vprašanje, v kakšnem smislu je Jezus naš sobotni počitek, je v hebrejski besedi šabát, ki pomeni ‘prenehanje’. Pojem sobote izhaja iz procesa stvarjenja. Ko je Bog v šestih dneh ustvaril nebo in zemljo, je »[sedmi dan počival] od vsega dela, ki ga je storil« (1 Mojzes 2,2). To ne pomeni, da je bil Bog utrujen in je potreboval počitek. Vemo, da je Bog vsemogočen. Nikoli se ne utrudi in njegov največji trud niti za trohico ne zmanjša njegove moči. Kaj torej pomeni, da je Bog sedmi dan počival? Preprosto to, da je nehal početi, kar je počel; nehal je delati. To je pomembno za razumevanje vzpostavitve sobotnega dne in vloge Kristusa kot našega sobotnega počitka.
Bog je zgled svojega počitka sedmega dne stvarjenja uporabil kot primer, ko je vzpostavil načelo počitka sobotnega dne za svoje ljudstvo. V Drugi Mojzesovi knjigi 20,8–11 in Peti Mojzesovi knjigi 5,12–15 je dal Bog Izraelcem četrto izmed svojih desetih zapovedi. Ljudstvo naj bi se sobotnega dne spominjalo in ga posvečevalo. Izmed sedmih dni naj bi ljudje en dan počivali od naporov ter počitek privoščili tudi služabnikom in živalim. To je bilo popolno prenehanje dela. Karkoli je kdo delal, je moral vsak teden za cel dan nehati delati. (Več o tej temi preberite tudi v drugih naših člankih o sobotnem dnevu, primerjavi med soboto in nedeljo ter upoštevanju sobote.) Sobotni dan je bil določen zato, da bi ljudje po vsem delu počivali in po enodnevnem počitku začeli znova.
Različni elementi sobote so predstavljali prihod Mesija, ki bo zagotovil trajen počitek za svoje ljudstvo. Pod starozavezno postavo so Judje nenehno »garali«, da bi postali sprejemljivi za Boga. Poskušali so ubogati množico ukazov in prepovedi v obrednem pravu, tempeljskem pravu, civilnem pravu itd. Seveda se vseh tistih predpisov nikakor niso zmogli držati, zato je Bog določil vrsto daritev in žrtev, da bi lahko prišli k njemu po odpuščanje in obnovili svoj odnos z njim (sicer le začasno). Kakor so po enodnevnem počitku delali naprej, tako so morali tudi naprej opravljati daritve. V Pismu Hebrejcem 10,1 beremo, da nenehno ponavljajoče se darovanje žrtev »nikoli ne more pripeljati do popolnosti niti tistih, ki se približujejo«. Vendar so te žrtve nakazovale prihodnost. Opravljale so se kot napoved najvišje, poslednje žrtve Kristusa na križu, ki je »za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico« (Hebrejcem 10,12). Ko je Jezus opravil poslednjo žrtev, je sedel in »počival«, tj. prenehal svoje delo sprave, saj ni bilo treba narediti ničesar več; delo odkupitve je bilo končano (Janez 19,30). Zaradi tega Jezusovega dela nam ni treba več »garati« pri izpolnjevanju postave, da bi bili v Božjih očeh opravičeni. Jezus je prišel zato, da bi lahko mi počivali v Bogu in v odrešenju, ki ga je zagotovil.
Še en pomemben vidik počitka sobotnega dne je to, da je Bog ta dan blagoslovil in posvetil. Tu znova vidimo lik Kristusa kot našega sobotnega počitka: svetega, popolnega Božjega Sina, ki posvečuje vse, ki vanj verujejo. Kakor je Bog posvetil soboto, tako je posvetil Kristusa in ga poslal na svet (Janez 10,36). V njem najdemo popoln počitek od naporov lastnega prizadevanja, saj je edino on svet in pravičen. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (2 Korinčanom 5,21) Zdaj imamo v njem duhovni počitek – in to ne le en dan na teden, ampak nenehno.
Jezus je naš sobotni počitek, ker je »gospodar sobote« (Matej 12,8). Kot učlovečeni Bog določa resnični pomen sobote, saj jo je on ustvaril; on je naša sobota v mesu. Ko so farizeji Jezusu očitali, da ozdravlja v soboto, jih je opomnil, da bi tudi oni, če bi jim v soboto padla v jamo ovca, to ovco potegnili iz jame (Matej 12,1–11). Jezus je namreč prišel iskat in rešit svoje »ovce«, zato je lahko kršil predpise glede sobote. Ljudje so pomembnejši od ovc; odrešenje, ki ga zagotavlja Jezus, je pomembnejše od predpisov. Jezus je z besedami »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Marko 2,27) ponovno poudaril načelo, da je Bog soboto določil zato, da bi človeka razbremenil njegovih naporov. Farizeji pa so soboto popačili v dan, poln obremenjujočih predpisov. Jezus nas je po svoji milosti prišel osvobodit postave (Janez 1,17; Rimljanom 6,14). On je gospodar sobote, ki nas razbremeni prizadevanja, da bi se odrešili sami. V njem počivamo od svojih del in zaupamo v njegovo delo, ki ga je opravil namesto nas.
Pismo Hebrejcem 4 je ključen odlomek o tem, kako je Jezus naš sobotni počitek. Rečeno nam je, naj vstopimo v sobotni počitek, ki ga je zagotovil Jezus. Druga možnost pa je, da si zakrknemo srce pred njim; to so storili Izraelci v puščavi. Bog je tistemu rodu Izraelcev odrekel vstop v obljubljeno deželo: »Ne bodo stopili v moj počitek.« (Hebrejcem 3,11b) Avtor Pisma Hebrejcem nas moleduje, naj ne naredimo enake napake: da bi zavrnili Božji sobotni počitek v Jezusu Kristusu. »Potemtakem sobotni počitek čaka Božje ljudstvo. Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih. Potrudimo se torej stopiti v ta počitek, da ne bo kdo po tem zgledu padel zaradi nepokornosti.« (Hebrejcem 4,9–11)
Ni drugega sobotnega počitka poleg Jezusa. Edino on izpolnjuje zahteve postave in edino on zagotavlja žrtev, ki je sprava za greh. Dan nam je od Boga, da bi lahko opustili napor lastnega dela. Ne drznimo si zavrniti njegove ene in edine poti do odrešenja (Janez 14,6). Kako se Bog odzove, če kdo zavrne njegov načrt, vidimo v Četrti Mojzesovi knjigi 15. Odlomek opisuje, kako je nekdo nabiral drva in tako kršil Božjo izrecno zapoved o opustitvi dela. Ta kršitev je bila nameren greh, drzno storjen pri belem dnevu, dejanje odkritega kljubovanja božanski avtoriteti. »Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: ›Ta človek mora biti usmrčen.‹« (v. 35a) Tako bo z vsemi, ki bodo zavrnili Božjo zagotovitev sobotnega počitka v Kristusu. »[Le] kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje[?]« (Hebrejcem 2,3)
English
V kakšnem smislu je Jezus naš sobotni počitek?
