Vprašanje
Zakaj je Jezus učil v prilikah?
Odgovor
Poenostavljeno rečeno: prilika je »zemeljska« zgodba z »nebeškim« pomenom. Jezus je pogosto govoril v prilikah, da bi ponazoril globoke božanske resnice. Take zgodbe si ljudje zlahka zapomnijo, v njih nastopajo izraziti liki in zelo so pomenljive. Prilike so bile v judaizmu običajen učni prijem. Jezus je nekaj časa pri poučevanju uporabljal številne zelo nazorne analogije, omenjal je pojme in stvari, ki so jih vsi poznali (sol, kruh, ovce itd.); tako prikazani nauki so bili poslušalcem v okviru Jezusovega poučevanja dokaj jasni. Pri prilikah pa je bilo potrebne več razlage. Pozneje je začel Jezus učiti samo še v prilikah.
Zakaj je Jezus dopustil, da si toliko poslušalcev razbija glavo s sporočilom prilik? Prvič je tako ravnal, ko je povedal priliko o sejalcu. Preden jo je razložil, so k njemu pristopili učenci in ga vprašali: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« (Evangelij po Mateju 13,10–17)
Od tedaj je prilike, ki jih je pripovedoval množicam, razlagal samo še učencem. Kdor je njegovo sporočilo nenehno zavračal, je bil prepuščen svoji duhovni slepoti in mu je sporočilo ostalo prikrito. Jezus je potegnil jasno ločnico med tistimi, ki »imajo ušesa« za poslušanje, in drugimi, ki vztrajajo v neveri – ki resnico vedno znova slišijo, a je ne zaznajo zares, in ki »se vedno učijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja resnice« (Drugo pismo Timoteju 3,7). Učenci so dobili dar duhovnega razumevanja, zmogli so doumeti duhovne reči. Resnico, ki jim jo je predstavljal Jezus, so sprejeli, zato jim je bilo dane še več resnice. Tudi danes velja enako za verujoče, ki so prejeli dar Svetega Duha: ta nas namreč uvede v vso resnico (Evangelij po Janezu 16,13). Duh nam je odprl oči za luč resnice in ušesa za mile besede večnega življenja.
Jezus Kristus pa se je zavedal, da resnica ni milozvočna glasba za vsa ušesa. Preprosto rečeno, marsikdo se za globoke Božje reči niti ne zanima niti se mu ne zdijo pomembne. Zakaj je torej Jezus govoril v prilikah? Za ljudi, ki resnično hrepenijo po Bogu, so prilike učinkovit način spoznavanja božanskih resnic; tudi zapomnijo si jih zlahka. Jezus je z malo besedami podal veliko resnice. Prilik, ki te resnice tako bogato ponazarjajo, ni mogoče kar tako pozabiti. Prilika je torej pravi blagoslov za tistega, ki ji hoče prisluhniti. Za tistega pa, ki ima »otopelo srce« in ušesa, s katerimi »težko sliši«, je prilika tudi napoved sodbe.
English
Zakaj je Jezus učil v prilikah?
