Vprašanje
Kaj so pomenile Jezusove skušnjave in kaj je bil njihov namen?
Odgovor
Jezus je bil krščen, nato ga je Duh »vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal« (Evangelij po Luku 4,1–2). Tri skušnjave v puščavi so bile satanov poskus, da bi Jezusa odvrnil od vdanosti Bogu in ga pridobil zase. Podobne opise skušnjav vidimo v Evangeliju po Mateju 16,21–23, kjer satan prek Petra skuša Jezusa, da bi se izognil križu, ki mu je bil namenjen. V Evangeliju po Luku 4,13 beremo, da se je satan, ko je v puščavi nehal skušati Jezusa, »umaknil od njega do primernega časa«. Kaže torej, da ga je po tistem skušal še naprej, čeprav zapisov o drugih skušnjavah ni. Pomembno je, da je Jezus kljub najrazličnejšim skušnjavam ostal brez greha.
Ko je Bog dopustil, da satan skuša Jezusa, je to storil namerno – kar je razvidno iz trditve, da je Jezusa po puščavi vodil Duh. Ena od Božjih namer pri tem je bila, da zagotovi nam, da imamo vélikega duhovnika, ki zmore z nami sočustvovati v vseh naših slabostih (Pismo Hebrejcem 4,15), saj je bil ta duhovnik skušan na istih področjih kot mi. Zaradi svoje tudi človeške narave ima sposobnost sočustvovanja; tudi sam je bil namreč dovzeten za slabosti. »Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.« (Pismo Hebrejcem 2,18) Kadar smo torej preizkušani (v grščini dobesedno: kadar ,opravljamo preizkus’), smo lahko prepričani, da nas Jezus razume in da z nami sočustvuje, saj je tudi sam prestal enake skušnjave.
Pri Jezusovih skušnjavah je opaziti tri vzorce, ki so skupni vsem ljudem. Prva skušnjava je zadevala poželenje mesa (Prvo Janezovo pismo 2,16; Evangelij po Mateju 4,3–4), torej vse vrste telesnega poželenja. Jezus je bil lačen in hudič ga je skušal, naj kamne pretvori v kruh. A Jezus mu je odgovoril z navedkom iz Pete Mojzesove knjige 8,3. Druga skušnjava se je nanašala na napuh življenja (Prvo Janezovo pismo 2,16; Evangelij po Mateju 4,5–7). Hudič je poskusil Jezusa premamiti s svetopisemskim navedkom (Psalm 91,11–12), a je ta tudi sam spet odgovoril z navedkom (Peta Mojzesova knjiga 6,16), in sicer da bi bilo narobe, če bi zlorabljal lastno moč.
Tretja skušnjava je zadevala poželenje oči (Prvo Janezovo pismo 2,16; Evangelij po Mateju 4,8–10). Če bi bilo mogoče do položaja Mesija ubrati kakšno bližnjico, s katero bi se bilo mogoče izogniti trnovi poti in križu, bi bil lahko to možni način. Hudič je že imel oblast nad kraljestvi sveta (Pismo Efežanom 2,2), a zdaj je bil pripravljen vse prepustiti Kristusu, da bi ga pridobil na svojo stran. Že sama misel na to je povzročila, da se je Jezus v svoji božanskosti kar zgrozil; zabrusil mu je namreč: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Evangelij po Mateju 4,10; Peta Mojzesova knjiga 6,13)
Veliko je skušnjav, ki nas obhajajo, saj je naše meso po naravi šibko; vendar imamo Boga, ki »ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo [bomo] mogli prestati« (Prvo pismo Korinčanom 10,13). Torej smo lahko zmagoviti in se Gospodu zahvaljujemo, da nas je rešil skušnjave. Ob misli na Jezusove skušnjave v puščavi lažje ozavestimo, kako nas običajne skušnjave odvračajo od tega, da bi služili Gospodu.
Od Jezusa pa se tudi učimo, kako se je treba na skušnjave odzvati: tako, da se opremo na Sveto pismo. Sile zla nas napadajo z raznovrstnimi skušnjavami, a v jedru vseh se skriva nekaj od tega trojega: poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja (Prvo Janezovo pismo 2,16). Tem skušnjavam se lahko upiramo le, če sta naše srce in um prežeta z resnico. Krščanski bojevnik v duhovni bitki potrebuje samo eno orožje: »meč Duha, kar je Božja beseda« (Pismo Efežanom 6,17). Če globoko in zaupno poznamo Božjo besedo, nam ta položi v roke meč in nam omogoči zmage nad skušnjavami.
English
Kaj so pomenile Jezusove skušnjave in kaj je bil njihov namen?
