Kaj je Jezus menil, ko je v Evangeliju po Janezu 12,24b rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«?
Odgovor
»Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« (Evangelij po Janezu 12,23b–26)
Pšenično zrno, ki leži nekje samo ali pa je skupaj z drugimi zrni spravljeno na varnem v žitnici, se ne more pomnožiti, ampak ostane samo. Ta zrna nato jemljemo in jih uporabljamo za hrano. Če pa določeno zrno položimo v zemljo, bo na nek način oziroma prilično (parabolično) »umrlo«, kar pomeni, da bo vzkalilo, iz njega pa bo zraslo več novih pšeničnih zrn. O tej stvari govori Jezus v zgornji pripovedi. Naš Gospod je bil poveličan na ta način, da je umrl za naše grehe. Ta smrt je obrodila veliko sadu, kajti tistim, ki vanj verujejo, so grehi odpuščeni. Sadove pa prinaša tudi njegovo vstajenje, saj nam zagotavlja, da smo opravičeni našega greha. Pa ne le to, iz tega Semena, ki je bilo umorjeno na križu in je vstalo od mrtvih, je zraslo veliko takih (kristjanov), ki so deležni večnega življenja.
Kdor je zadovoljen sam s sabo in s svojim življenjem, ne bo prišel do opravičenja, ampak bo na koncu življenje izgubil in bo deležen večnega pogubljenja. Kdor je s sabo in svojim življenjem radikalno nezadovoljen, bo po veri odšel k Odrešeniku po večno življenje. Tak bo umrl staremu jazu in bo obrodil sadove za večnost (gl. Evangelij po Janezu 15,1–10; Evangelij po Mateju 13,1–23). Toda, kdor hodi za Kristusom, mora pričakovati, da se mu lahko pripetijo tudi zelo hude stvari, kajti, kjer je Kristus, tam bo njegov služabnik (gl. Evangelij po Janezu 16,33; Drugo pismo Timoteju 3,10–14). Zato je apostol Peter napisal: »Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga. Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal brezbožnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki po Božji volji trpijo, svoje duše izročajo zvestemu Stvarniku s tem, da delajo dobro.« (Prvo Petrovo pismo 4,12–19) Ne vemo točno, o kakšnem požaru je govoril Peter, ali gre za metaforo ali pa morda za tisti konkreten primer, v katerem je Neron dal narediti iz kristjanov žive bakle.
Tudi danes so marsikje po svetu kristjani deležni podobnih stvari, o katerih pripoveduje apostol Peter, kar ni nič nenavadnega. Vse to se seveda dogaja »tam daleč«, kar pri današnjih prometnih sredstvih in masovnih migracijah niti ni več tako daleč. Vprašanje je, koliko smo mi tukaj še varni pred preganjanjem v tako imenovanem svobodnem svetu. Dejstvo je, da tisto, kar nas nič ne stane, tudi ni nič vredno. Kakršna koli že je cena, nam jamči, da nad nami počiva Božji Duh, ki je Duh slave; tiste, nad katerimi pa počiva Božji Duh, bo počastil Jezusov in naš Oče, ki je v nebesih.
Naj Bog podeli vsem, ki to berete, delež počasititve.
Kaj je Jezus menil, ko je v Evangeliju po Janezu 12,24b rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«?
