Vprašanje
Ali obstaja argument za obstoj Boga?
Odgovor
Vprašanje, ali obstaja trden argument za obstoj Boga, je predmet razprav že od nekdaj; in vselej je najti prepričljive zagovornike na obeh straneh razprave. Zadnje čase postajajo nasprotniki prepričanja o Božjem obstoju vse bolj militantni in menijo celo, da je vera v Boga blodna in iracionalna. Marx je trdil, da imajo verujoči zagotovo kakšno duševno motnjo, ki krni njihovo sposobnost razumskega mišljenja. Napisal je: »Religija je opij ljudstva. Odprava religije kot iluzorna sreča ljudstva je potrebna za njihovo resnično srečo. Odprava religije kot iluzorne sreče ljudstva je zahteva njegove dejanske sreče. Zahteva, da se odrečeš iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da se odrečeš stanju, ki potrebuje iluzij.« (MEID I, 192) Freud je napisal, da človek, ki veruje v Boga Stvarnika, živi v blodnji in tako veruje le zaradi dejavdánika izpolnitve želje (Wunscherfüllung) – ta naj bi bil razlog za to, po Freudovem prepričanju neutemeljivo stališče. Nietzsche je brez olepševanja dejal, da vera pomeni nehotenje poznati resnico. Glasove teh treh (ter drugih) zgodovinskih osebnosti zdaj papagajsko ponavlja nova generacija atestov in agnostikov, ki – ne da bi to osebno raziskovali – domnevajo, da je vera v Boga razumsko neutemeljena.
Mar je res tako? Ali je verjeti v Boga racionalno nesprejemljivo stališče? Ali so kateri logični in razumni argumenti za obstoj Boga? Ali je mogoče, ne da bi se navezovali na Sveto pismo, braniti prepričanje v obstoj Boga in ovreči stališče starih in tudi novih ateistov/agnostikov ter zagotoviti zadostno podlago za verovanje v Stvarnika? Odgovor je: da, to je mogoče. Še več: pri prikazovanju veljavnosti argumenta za obstoj Boga se izkaže, da so argumenti za ateizem/agnosticizem intelektualno šibki.
Če želimo argumentirati v prid Božjemu obstoju, moramo začeti tako, da zastavimo prava vprašanja. Začnemo z najosnovnejši metafizičnim vprašanjem: »Zakaj obstaja nekaj, namesto da ne bi obstajalo nič?« To je temeljno vprašanje obstoja – zakaj obstajamo; zakaj obstaja zemlja; zakaj obstaja vesolje, namesto da ne bi obstajalo nič? Neki teolog je o tem vprašanju rekel: »V nekem smislu ni človek tisti, ki zastavlja vprašanje o Bogu; ampak je človekov obstoj tisti, ki zastavi vprašanje o Bogu.«
Na vprašanje, zakaj obstaja nekaj, namesto da ne bi obstajalo nič, so možni štirje odgovori:
1. Realnost je iluzija.
2. Realnost je ustvarila samo sebe.
3. Realnost obstaja sama iz sebe (je samoobstoječa, večna).
4. Realnost je bila ustvarjena od nečesa, kar obstaja samo iz sebe (je samoobstoječe, večno).
Kateri je torej najverjetnejši, najrazumnejši, najracionalnejši odgovor? Začnimo s konceptom, da je realnost le iluzija – takšno je stališče nekaterih vzhodnjaških verstev. To možnost je že pred stoletji izključil Descartes, ki slovi po svojem izreku »Mislim, torej sem«. Descartes je kot matematik trdil, da če razmišlja, torej »je«. Z drugimi besedami: Mislim, torej nisem iluzija. Pri iluziji mora obstajati tisto nekaj, kar iluzijo doživlja; poleg tega ni mogoče dvomiti v obstoj sebe, ne da bi s tem že dokazal svoj obstoj. Ta argument ovrže samega sebe. Možnost, da je realnost iluzija, smo torej izključili.
Naslednja možnost je ta, da je realnost ustvarila samo sebe. Koherentna filozofija je pokazala, da je to analitično napačno – da je namreč to izjava, ki je napačna po definiciji. Trditev, da je realnost ustvarila samo sebe, je analitično napačna izjava preprosto zato, ker nekaj ne more ustvariti sebe, preden je to nekaj obstajalo. Če si ustvaril samega sebe, to pomeni, da si moral obstajati že pred tem stvarjenjem sebe – kar pa preprosto ni mogoče. Po teoriji evolucije se temu včasih pravi »spontano generiranje«: nekaj generira samo sebe iz nič. Takšno stališče je za razumnega človeka nesprejemljivo, saj nekaj preprosto nikoli ne nastane iz nič. Če je bil kdaj čas, ko ni obstajalo nič, tudi zdaj ne more obstajati nič. Celo ateist David Hume je rekel: »Nikoli nisem izjavil česa tako absurdnega, kot je to, da bi lahko kar koli nastalo brez vzroka.« Ker nekaj ne more nastati iz nič, smo možnost, da je realnost ustvarila samo sebe, izključili.
Preostali sta nam še dve možnosti: to sta večna realnost ali pa realnost, ki jo je ustvarilo nekaj, kar je večno; večno vesolje ali večen stvarnik. Teolog Jonathan Edwards iz 18. stoletja je silogistično sklepal tako:
• Nekaj obstaja.
• Nič ne more ustvariti nečesa.
• Torej mora obstajati neko večno »nekaj«.
Kot vidite, moramo postulirati neko večno »nekaj«. Ateist, ki se drugemu posmehuje zaradi njegove vere v večnega Stvarnika, mora tudi sam sprejeti koncept večnega vesolja. To je edina preostala možnost, ki mu je še na voljo. Zdaj pa se postavi vprašanje, kam dokazovanje vodi. Ali dokazuje materijo pred umom ali um pred materijo? Je vesolje večno ali ga je ustvaril kak večen stvarnik?
Doslej so vsi ključni znanstveni in filozofski dokazi zanikali večno vesolje in potrjevali večnega stvarnika. Iskreni znanstveniki z znanstvenega stališča priznavajo, da je imelo vesolje začetek; kar koli pa ima začetek, ni večno. Z drugimi besedami, kar koli ima začetek, ima vzrok; in če je imelo vesolje začetek, je imelo tudi vzrok. Dejstvo, da je imelo vesolje začetek, potrjujejo dokazi, kot je npr. drugi zakon termodinamike; kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, odkrito leta 1964 (zametki odkritja pa sežejo v leto 1948); dejstvo, da se vesolje širi in da ima izvor v enem samem začetku; ter Einsteinova teorija relativnosti. Ta dejstva – med drugim – kažejo, da vesolje ni večno.
Poleg tega inherentni vidiki vzročnosti kažejo, da vesolje ne more biti ultimativni vzrok vsega, kar poznamo – in sicer iz preprostega razloga: učinek mora biti podoben vzroku. Tako noben ateist ne zna razložiti, kako lahko neosebno, brezciljno, brezsmiselno in amoralno vesolje naključno ustvari bitja (nas), ki izražajo osebnost ter so obsedena z namenom, smislom in moralo. Ta neovrgljiva dejstva – upoštevajoč inherentne vidike vzročnosti – povsem negira idejo naturalističnega vesolja, ki naj bi povzročilo nastanek vsega nam znanega obstoječega. Zato lahko koncept večnega vesolja izključimo.
Filozof J. S. Mill (nekristjan) je to povzel tako: »Očitno je, da lahko samo Um ustvari um.« Edini racionalni in razumni sklep je, da je za obstoj realnosti, kakršno poznamo, odgovoren večen stvarnik. Izrazimo to z dvema logičnima silogizmoma:
• Nekaj obstaja.
• Nekaj nikoli ne izhaja iz ničesar.
• Torej mora obstajati neko večno »nekaj«.
• Edini možnosti sta večno vesolje ali večen stvarnik.
• Znanost in filozofija sta koncept večnega vesolja izpodbili.
• To pomeni, da obstaja večen stvarnik.
Nekdanji ateist Lee Strobel, ki je do takšnega sklepa prišel pred mnogimi leti, je dejal: »V bistvu sem spoznal, da bi moral, če naj bi ostal ateist, verjeti, da nič proizvede vse; da neživljenje proizvede življenje; da naključnost proizvede natančno uglašenost; da kaos proizvede informacije; da nezavedanje proizvede zavedanje; in da ne-razum proizvede razum. Takšni neutemeljeni miselni preskoki so bili zame preprosto preveliki, posebno v luči pritrdilnih argumentov v zvezi z obstojem Boga […] Z drugimi besedami, po moji oceni krščanski svetovni nazor veliko bolje pojasnjuje celotnost pokazateljev kot ateistični svetovni nazor.«
Naslednje vprašanje pa je: če obstaja večen stvarnik (in pokazali smo, da obstaja), kakšne vrste stvarnik je to? Ali lahko sklepamo o njem na podlagi tega, kar je ustvaril? Z drugimi besedami, ali lahko razumemo nekatere atribute vzroka na podlagi njegovih učinkov? Odgovor je: da, lahko – pri čemer domnevamo naslednje značilnosti:
• Po svojem značaju mora biti nadnaraven (ker je ustvaril čas in prostor).
• Biti mora (izjemno) močan, mogočen.
• Biti mora večen (samoobstoječ).
• Biti mora vsenavzoč (ne omejen s prostorom in časom).
• Biti mora brezčasen in nespremenljiv (obstoječ zunaj časa in prostora).
• Biti mora nesnoven (presegajoč prostor in telesnost).
• Biti mora oseben (neosebno ne more ustvariti osebnega).
• Biti mora neskončna in ena bitnost (neomejenost v bitnosti izključuje možnost množice neskončnih bitnosti).
• Biti mora raznovrstna enotnost (ker raznovrstnost in enotnost obstajata v naravi).
• Biti mora vrhovno inteligenten (samo vrhovno kognitivno bitje lahko proizvede kognitivno bitje).
• Biti mora tak, ki ima namen (stvarjenje predpostavlja namen).
• Biti mora moralen (vsi moralni zakoni imajo zakonodajalca).
• Biti mora skrben (zakon predpostavlja skrb za pravico, zaščito, etiko itd.).
To je le nekaj možnih sklepov o Stvarniku tega, kar je bilo ustvarjeno. Če torej vse to drži, se zdaj vprašamo, ali kateri koli svetovni nazor prepoznava takšnega Stvarnika. Odgovor je »da«: Bog Svetega pisma popolno ustreza takemu profilu. Bog je nadnaraven (Prva Mojzesova knjiga 1,1), mogočen (Jeremija 32,17), večen (Psalm 90,2), vsenavzoč (Psalm 139,7), brezčasen/nespremenljiv (Malahija 3,6), nesnoven (Evangelij po Janezu 4,24), oseben (Prva Mojzesova knjiga 3,9), nujen (Pismo Kološanom 1,17), neskončen/eden (Jeremija 23,24; Peta Mojzesova knjiga 6,4), raznovrsten v enotnosti (Evangelij po Mateju 28,19), moralen (Daniel 9,14) in skrben (Prvo Petrovo pismo 5,6–7).
Koliko je, kar zadeva Božji obstoj, ateistični pogled sploh utemeljiv? Glede na to, da ateist trdi, da je krščanski pogled neveljaven, je edino razumno, da njegovo trditev preverimo z istim merilom. Dejansko je trditev ateistov, namreč da boga ni (to je tudi pomen besede »ateist«), s filozofskega ali znanstvenega vidika nevzdržna. Kot je zapisal profesor prava in filozof Mortimer Adler: »Afirmativno eksistenčno propozicijo je mogoče dokazati, medtem ko negativne eksistenčne propozicije – propozicije, ki zanika obstoj česa – ni mogoče dokazati." Nekdo lahko npr. trdi, da obstaja orel rdeče barve, kdo drug pa zatrjuje, da rdečih orlov ni. Prvi mora v dokaz svoje trditve le poiskati enega samega rdečega orla. Drugi pa mora opazovati celo vesolje in biti dobesedno vsepovsod naenkrat ves čas, da bi zagotovil, da ni kje in kdaj spregledal kakšnega rdečega orla. Za navadnega smrtnika je kaj takega nemogoče narediti. Zato intelektualno iskreni ateisti postanejo vsaj agnostiki, pri čemer so pripravljeni priznati, da ne morejo dokazati, da Bog ne obstaja.
Resničnostne izjave o ultimativni realnosti zahtevajo množico visokokakovostnih dokazov kot podlago za te izjave. Če bi vam npr. kdo ponudil, da izbirate med dvema kozarcema limonade, in pri tem rekel, da je v enem bolj kisla limonada kot v drugem, ne bi bila potrebna množica podrobnih dokazov, da bi lahko izbrali med njima – sploh ker vaša izbira (npr. da bi dobili bolj kislo limonado) ne bi imela resnih posledic. Če pa bi ta oseba v en kozarec dodala sladilo, v drugega pa strup za podgane, bi hoteli, preden bi izbrali, zbrati množico prepričljivih dokazov.
To je naša zadrega, kadar se odločamo med ateizmom in vero v Boga. Ker bi lahko imela vera v ateizem nepopravljive in na veke negativne posledice, bi moral ateist najti tehtne in izjemno pomembne dokaze v podporo svojega stališča – a jih ne more. Ateizem preprosto ne more prestati preizkusa dokazov za resnost svoje trditve. Pač pa lahko v najboljšem primeru samo upa, da ob smrti ne bo naletel na neprijetno resnico, da večnost v resnici obstaja. Kot pravi Mortimer Adler: »Iz potrditve ali zanikanja Božjega obstoja izhaja več posledic za življenje in delovanje kot iz katerega koli drugega temeljnega vprašanja.«
Ali torej vera v Boga ima razumsko podlago? Ali obstajajo racionalni, logični in razumni argumenti za obstoj Boga? Vsekakor. Medtem ko ateisti, kot je Freud, trdijo, da verujoči hrepenijo po izpolnitvi želje, so mogoče ravno Freud in njegovi privrženci med tistimi, ki v resnici trpijo za izpolnitvijo želje – namreč upanja in želje, da ni Boga niti odgovornosti in zato tudi ne sodbe. Toda Bog Svetega pisma Freuda ovrže. Njegovo stvarstvo potrjuje njegov obstoj in tudi dejstvo, da v resnici prihaja sodba za tiste, ki v sebi vedo resnico, da on obstaja, a to resnico potlačujejo (Pismo Rimljanom 1,18–23). Tisti pa, ki se ponižajo spričo dokazov, da Bog Stvarnik resnično obstaja, tako počnejo zato, ker jih Bog milostno vodi do odrešenja, ki ga je zanje pripravil po svojem Sinu Jezusu Kristusu: »Tistim pa, ki so [Besedo] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.« (Evangelij po Janezu 1,12–13)
English
Ali obstaja argument za obstoj Boga?
