Vprašanje
Kaj mora vključevati resnično svetopisemsko bogoslužje v čast Bogu?
Odgovor
Ljudje smo po naravi nagnjeni k čaščenju. To je tisto, kar je mislil psalmist, ko je zapisal: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Psalm 42,2) Že v 1. stol. pr. n. št. je Cicero ugotavljal, da je (taka ali drugačna) religioznost lastnost, ki je skupna vsem ljudem sveta. Vsi častimo nekaj ali nekoga. Zato se vprašajmo, kaj čaščenje sploh je. Koga in kako naj bi častili? Kaj pomeni resnično svetopisemsko čaščenje? In še pomembneje, ali smo mi »pravi častilci« (Janez 4,23) ali lažni častilci?
Kristus je zapovedal, da morajo pravi častilci častiti »v duhu in resnici« (prav tam, 4,24). Apostol Pavel je pojasnil, da »služimo Bogu v njegovem Duhu« (Filipljanom 3,3): resnično častijo samo tisti, ki so odrešeni po veri v Gospoda Jezusa in v katerih srcu živi Sveti Duh. Čaščenje »v duhu« pomeni tudi, da smo pravilno naravnani v srcu, namesto da bi samo opravljali gol obred. Častiti »v resnici« pomeni, da častimo v skladu s tem, kar je Bog razodel o sebi v Svetem pismu. Naše čaščenje bo skladno s Svetim pismom le, če bomo vztrajali pri Kristusovi doktrini (2 Janez 1,9; gl. tudi 5 Mojzes 4,12; 13,1; Razodetje 22,18–19). Za resnično čaščenje se zanašamo na nauke Svetega pisma in ne potrebujemo dodatnih knjig in navodil, ki so jih napisali ljudje.
V cerkvi 1. stoletja je bogoslužje vključevalo nekaj sestavin, na podlagi katerih lahko sklepamo, kakšno naj bo resnično svetopisemsko bogoslužje: prvi kristjani so obhajali Gospodovo večerjo (Apostolska dela 20,7), molili (1 Korinčanom 14,15–16), peli pesmi na slavo Bogu (Efežanom 5,19), zbirali darove (1 Korinčanom 16,2), brali Sveto pismo (Kološanom 4,16) in oznanjali Božjo besedo (Apostolska dela 20,7).
Z Gospodovo večerjo se spominjamo Jezusove smrti, dokler se ne bo Jezus vrnil (1 Korinčanom 11,25–26). Molitev naj bo vedno naslovljena na Boga (Nehemija 4,3.9; Matej 6,9), nikakor ne na kako mrtvo osebo, kakor je navada v katolištvu. Pri molitvi ne smemo uporabljati pripomočkov, kot so rožni venec ali budistični molitveni valji. Najpomembnejše pa je, da je molitev v skladu z Božjo voljo (1 Janez 5,14).
Pri čaščenju tudi prepevamo. Apostol Pavel nam pravi: »[N]agovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.« (Efežanom 5,19–20) Petje Gospodu in drug drugemu je uglasbena resnica (Kološanom 3,16).
Sestavina resničnega svetopisemskega čaščenja je tudi darovanje. Pavel je cerkev v Korintu poučil takole: »Glede nabirke za svete pa storite tudi vi, kakor sem naročil cerkvam v Galatiji. Vsak prvi dan v tednu naj vsak izmed vas pri sebi daje na stran in zbira, kolikor more, tako da se ne bo zbiralo šele tedaj, ko pridem.« (1 Korinčanom 16,1–2) Redno darovanje v podporo Gospodovemu delu je resna odgovornost. To priložnost moramo imeti za čudovit blagoslov, ne pa za breme, nad katerim se velja pritoževati (2 Korinčanom 9,7). Poleg tega je prostovoljno darovanje edina izrecno svetopisemska metoda za financiranje delovanja cerkve. Cerkev ne sme opravljati dobičkonosnih dejavnosti, prirejati zabav s tombolo in koncertov s plačljivimi vstopnicami in podobnega. Kristusova cerkev ne sme biti komercialno podjetje (gl. Matej 21,12–13).
In končno sta glavni sestavini resnično svetopisemskega bogoslužja tudi pridiganje in poučevanje. Poučevati je treba samo nauke Svetega pisma – to je edino, kar verujoči potrebujejo za življenje in pobožnost (2 Timotej 3,16–17). Pobožen pridigar ali učitelj poučuje samo iz Božje besede ter se pri tem zanaša, da bo Božji Duh deloval v umu in srcu poslušalcev. Tako je tudi Pavel opominjal Timóteja: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« (2 Timotej 4,2) Cerkveno srečanje, katerega glavna sestavina ni Božja beseda, ni svetopisemsko bogoslužje v čast Bogu.
Ravnajmo se po zgledu bogoslužja, kot je opisano v Svetem pismu, in goreče častimo Boga. Naj svet ne dobi vtisa, da je čaščenja našega Boga pust obred brez življenja. Odkupljeni smo bili od greha! Slavimo torej Stvarnika iz vsega srca, kot njegovi otroci, hvaležni za obilje njegovih blagoslovov. »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč.« (Hebrejcem 12,28)
English
Kaj mora vključevati resnično svetopisemsko bogoslužje v čast Bogu?
