Vprašanje
Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril?
Odgovor
To je vprašanje iz dveh delov. Prvi del je: »Ali je Bog vedel, da se bo hudič uprl?« Iz Svetega pisma vemo, da je Bog vseveden, kar dobesedno pomeni, da vse ve. Job 37,16; Psalm 139,2–4; 147,5; Pregovori 5,21; Izaija 46,9–10 in Prvo Janezovo pismo 3,19–20 ne puščajo dvoma, da je Božje védenje neskončno in da ve vse, kar se je zgodilo v preteklosti, kar se dogaja zdaj in kar se bo zgodilo v prihodnosti.
Presežniki v teh vrsticah – »popoln v spoznanju,« »njegovo razumevanje je brez meja,« »vse ve« – jasno povedo, da Božje védenje ni le veliko večje od našega, ampak je neskončno večje. Ve vse stvari v celoti. Če Božje védenje ni popolno, potem je v njegovi naravi pomanjkljivost. Kakršnakoli pomanjkljivost v Božji naravi pa pomeni, da ne more biti Bog, saj sámo Božje bistvo zahteva popolnost vseh njegovih lastnosti. Zato je odgovor na prvo vprašanje: »Da, Bog je vedel, da se bo hudič uprl.«
Odgovor na vprašanje: »Zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vnaprej vedel, da se bo uprl?« je malo težji, ker je to vprašanje »zakaj«, na katerega Sveto pismo običajno ne daje izčrpnih odgovorov. Kljub temu lahko pridemo do zadovoljivega, a omejenega razumevanja. Bog je vseveden in vsemogočen. Ker je Bog vedel, da se bo hudič uprl in padel iz nebes, a ga je vseeno ustvaril, mora to pomeniti, da je bil hudičev padec del Božjega suverenega, vnaprej določenega in odločenega načrta iz pretekle večnosti. Noben drug odgovor ni smiseln glede na to, kar vemo do zdaj.
Najprej moramo razumeti, da védeti, da se bo hudič uprl, ni isto kot prisiliti hudiča, da se bo uprl. Angel Lucifer je imel svobodno voljo in se je sam odločal (Izaija 14,12-15; Ezekiel 28,15-16). Bog ni ustvaril Luciferja kot hudiča; ustvaril ga je dobrega (Prva Mojzesova knjiga 1,31; Ezekiel 28,11-19).
Ko skušamo razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, ko je vedel, da se bo uprl, moramo upoštevati tudi naslednja dejstva:
1) Lucifer je imel dober in popoln namen pred padcem. Ezekiel 28,16 o njem v prispodobi govori kot o »kerubu varuhu«. Luciferjev upor ne spremeni Božje izvirne namere iz nečesa dobrega v nekaj slabega.
2) Božja suverenost sega do hudiča, celo v njegovem padlem stanju. Bog lahko uporabi hudičeva hudobna dejanja, da na koncu uresniči svoj sveti načrt (gl. Prvo pismo Timoteju 1,20 in Prvo pismo Korinčanom 5,5). V okviru Božje dopustne volje Bog uporabi hudičevo svobodno voljo, da doseže svojo vnaprej določeno dokončno odločilno voljo.
3) Božji načrt odrešitve je bil določen v pretekli večnosti (Apostolska dela 4,27-28; Razodetje 13,8). Odrešitev zahteva nekaj, česar bi bili rešeni, zato je Bog dovolil hudičev upor in širjenje greha. Božja odločilna volja in dopustna volja popolno delujeta skupaj.
4) Trpljenje, ki ga je hudič prinesel na svet, je pravzaprav postalo sredstvo, po katerem je Jezus v svoji človeškosti postal izpopolnjen in popoln Odrešenik vseh odrešenih: »On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč veliko sinov pripeljal v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem« (Pismo Hebrejcem 2,10). Na ta način je Božja vnaprej določena volja izpolnjena z njegovo dopustno voljo.
5) Od pretekle večnosti je Božji načrt v Kristusu vključeval uničenje hudičevega dela (gl. Prvo Janezovo pismo 3,8).
Navsezadnje ne moremo popolnoma razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vedel, da se bo uprl. Nekateri Božji odloki so skriti pred nami in jih ne moremo popolnoma spoznati (Peta Mojzesova knjiga 29,28). Obstaja skušnjava, da bi predpostavljali, da bi bilo »boljše«, če hudič ne bi bil nikoli ustvarjen, ali da bi rekli, da bi moral Bog drugače ravnati. A takšne predpostavke in izjave so nespametne v luči naših omejitev kot padlih bitij. Pravzaprav pomeni, da bomo, če trdimo, da vemo bolje od Boga, kako voditi svoje vesolje, padli v hudičev greh, ko se je povzdignil nad Najvišjega (Izaija 14,13–14).
English
Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril?
