Vprašanje
Kaj je človeška duša?
Odgovor
Sveto pismo o naravi človeške duše ne govori povsem jasno. Do nekaterih spoznanj pa lahko pridemo na podlagi tega, kako Pismo uporablja besedo duša. Preprosto rečeno: duša je nefizični del človeka. To je del, ki živi naprej, ko telo umre. V Prvi Mojzesovi knjigi 35,18 piše, da je Jakobova žena Rahela sina poimenovala, ko »je njena duša že odhajala«. Iz tega razberemo, da je duša nekaj drugega kot telo in da živi naprej tudi po telesni smrti.
Človeška duša je ključnega pomena pri tem, da je človek oseba. C. S. Lewis se je izrazil tako: »Ne drži, da ima človek dušo, ampak človek duša je. Pač pa človek ima telo.« Človek torej ni oseba zato, ker ima telo, ampak zato, ker ima dušo. V Svetem pismu o ljudeh pogosto piše, da so duše (2 Mojzes 31,14 – CHR, DAL; Pregovori 11,30), posebno v kontekstih, kjer je v ospredju vrednost človekovega življenja in osebnosti ali človek kot celota, celotno bitje (Psalm 16,9–10; Ezekiel 18,4; Apostolska dela 2,41 – gl. op. v SSP; Razodetje 18,13 – gl. op. v SSP).
Človeška duša ni isto kot srce (5 Mojzes 26,16; 30,6), ni isto kot duh (1 Tesaloničanom 5,23; Hebrejcem 4,12) in ni isto kot um (Matej 22,37; Marko 12,30; Luka 10,27). Človeško dušo je ustvaril Bog (Jeremija 38,16 – CHR, DAL). Lahko je močna ali neutrjena (2 Peter 2,14); lahko je rešena ali umre (Jakob 1,21; Ezekiel 18,4). Vemo, da človeška duša potrebuje spravo (3 Mojzes 17,11 – CHR) in da je duša tisti del nas, ki se očiščuje v resnici (1 Peter 1,22). Jezus je veliki pastir duš (1 Peter 2,25).
V Evangeliju po Mateju 11,29 beremo, da pri Jezusu najdemo počitek za svojo dušo. Psalm 16,9–10 je mesijanski psalm, iz katerega je razvidno, da je imel tudi Jezus dušo. David je napisal: »Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje; tudi moje meso bo prebivalo varno. Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.« Te besede se ne morejo nanašati na Davida (na kar opozori tudi Pavel v Apostolskih delih 13,35–37), saj je David seveda umrl in torej je videl trohnobo. Telo Jezusa Kristusa pa ni nikoli videlo trohnobe (saj je bil obujen) in njegova duša ni bila prepuščena podzemlju. Jezus kot sin človekov ima dušo.
Pogosto vlada zmeda glede razlikovanja med človeškim duhom in človeško dušo. Ponekod Sveto pismo izraza uporablja kot zamenljiva, vendar lahko opazimo pretanjeno razliko med njima. Kako bi sicer lahko v Pismu Hebrejcem brali, da Božja beseda »zareže do ločitve duše in duha« (4,12)? Ko Sveto pismo omenja človeškega duha, to običajno pomeni nekakšno notranjo silo, ki človeka žene v to ali ono smer. Duh je večkrat prikazan kot gibalo, kot dinamična sila (npr. 4 Mojzes 14,24).
Rečeno je tudi, da dvoje nikoli ne mine: Božja beseda (Marko 13,31) in duše ljudi. Kakor Božja beseda je namreč tudi tuša nepropadljiva. To bi nas moralo voditi v streznitev, hkrati pa nam vzbujati strahospoštovanje. Vsakdo je večna duša. Vsi ljudje, ki so kdajkoli živeli, so imeli dušo, in vse te duše še vedno nekje obstajajo. Vprašanje je le, kje. Duše, ki zavračajo Božjo ljubezen, so obsojene na večno odplačevanje svojih grehov v peklu. Duše, ki sprejemajo svojo grešnost skupaj z Božjim milostnim darom odpuščanja, pa bodo večno živele ob vodah počitka s svojim pastirjem in nič jim ne bo manjkalo (Psalm 23,1–2).
English
Kaj je človeška duša?
