Vprašanje
Zakaj je v Svetem pismu Duh dal darove znamenj?
Odgovor
Ko govorimo o svetopisemskih darovih znamenj, s tem mislimo čudeže, kot so govorjenje v jezikih, videnja, ozdravljanje, obujanje od mrtvih in prerokovanje. Verujoči ne dvomijo, da so bili ti darovi resnični, saj so v Svetem pismu natančno opisani. Pač pa se ne strinjajo glede tega, kaj je bil namen teh znamenj in ali naj bi jih srečevali tudi danes. Nekateri jih imajo za znak, da je posameznik odrešen, drugi pravijo, da ta znamenja odražajo krst v Svetem Duhu, tretji, da znamenja potrjujejo verodostojnost sporočila evangelija. Kako lahko vemo, kaj je res? Poglejmo v Sveto pismo, kaj o tem pravi Bog.
Eno prvih svetopisemskih omemb darov znamenj najdemo v Drugi Mojzesovi knjigi 4, ko je Bog dal Mojzesu navodila glede bližajoče se rešitve iz Egipta. Mojzesa je skrbelo, da mu ljudje ne bi verjeli, da ga pošilja Bog, zato mu je Bog omogočil dve znamenji: da se Mojzesova palica spremeni v kačo in da njegova roka postane gobava. Namen znamenj je bil, da »bodo verjeli, da se ti je prikazal GOSPOD, Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (5. v.). Če ljudje kljub temu še vedno ne bi verjeli, pa naj Mojzes zajame vodo iz Nila in jo zlije na suho, je še naročil Bog. Voda se bo namreč spremenila v kri (9. v.). Namen je bil ta, da bi Izraelci verjeli Božjemu slu.
Bog je Mojzesu omogočil delati znamenja tudi zato, da bi jih videl faraon in bi ljudem dovolil oditi. V Drugi Mojzesovi knjigi 7,3–5 Bog reče Mojzesu, da bo pomnožil svoja znamenja in čudeže v Egiptu: »In Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko iztegnem roko nad Egipt in izpeljem Izraelove sinove izmed njih.« Bog je želel, da bi Egipčani vedeli, kdo je tisti, ki bo poskrbel za rešitev Izraelcev. V Drugi Mojzesovi knjigi 11,7 je Mojzes faraonu rekel, da bo zadnja nadloga, namreč smrt za prvorojence, Egipčane zadela zato, da bi spoznali, kako Bog razlikuje med njimi in Izraelci. Znamenja in čudeži so potrjevali Božje sporočilo za faraona in Egipčane, saj bi slednji tako spoznali, da je Mojzesa poslal Bog.
Ko je Elija na gori Karmel izzval lažne preroke (1 Kr 18), je molil, da bi Bog čudežno poslal ogenj z neba in bi ljudje spoznali, da »si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi! [...] da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, GOSPOD, Bog [...]« (v. 36–37). Čudeži, kakršne so delali on in drugi preroki, so bili potrditev, da je preroke poslal Bog in da je Bog deloval med Izraelci.
Joél je prejel sporočilo o Božji sodbi nad Izraelom; sporočilo pa je vključevalo tudi prerokbo o milosti in upanju. Ko se je napovedana sodba zgodila in so se ljudje spreobrnili, je Bog rekel, da bo sodbe umaknil in obnovil svoj blagoslov: »Spoznali boste, da sem sredi Izraela jaz, da sem jaz, GOSPOD, vaš Bog, in drugega ni, in moje ljudstvo ne bo osramočeno na veke.« (Jl 2,27) Takoj zatem je rekel, da bo na ljudi razlil svojega Duha, da bodo prerokovali ter gledali videnja in čudeže. Ko so na binkošti učenci začeli govoriti v jezikih (Apd 2,1–21), je Peter razglasil: »[Izpolnjuje] se, kar je bilo napovedano po preroku Joélu[.]« Kaj je bil namen tega? Da bi ljudje spoznali, da je bilo sporočilo, ki so ga širili Peter in drugi, sporočilo od Boga.
Tudi Jezus je v času svojega javnega delovanja delal znamenja in čudeže. Kaj je bil namen čudežev? V Evangeliju po Janezu 10,37–38 je Jezus tako odgovoril Judom, ki so ga hoteli kamnati zaradi bogokletja: »Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Namen Jezusovih čudežev je bil enak kakor v Stari zavezi: da bi se potrdila Božja roka na Božjem odposlancu.
Ko so farizeji Jezusa izzvali, naj jim pokaže znamenje, je ta rekel: »Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo na sodni dan vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se na Jonovo oznanilo; in glejte: več kakor Jona je tukaj.« (Mt 12,39b–41) Jezus je jasno povedal, kaj je namen čudežev: ljudem dopovedati, da sporočilo prihaja od Boga; potem bi se lahko temu ustrezno odzvali. Podobno je tudi v Evangeliju po Janezu 4,48 Jezus rekel kraljevemu uradniku: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Znamenja so bila pomoč za tiste, ki so stežka verjeli; glavno pa je bilo sporočilo o odrešenju v Kristusu.
To sporočilo je povzel Pavel v Prvem pismu Korinčanom 1,21–23: »Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost.« Znamenja imajo namen, a so sredstvo za dosego višjega cilja: odrešenje duš prek oznanjevanja evangelija. V Prvem pismu Korinčanom 14,22 Pavel jasno pravi, da »dar jezikov ni znamenje za verujoče, temveč za neverujoče«. Bog je čudežna znamenja, kot je govorjenje v jezikih, uporabljal za prepričevanje neverujočih, da je Kristusovo sporočilo resnično. A sobesedilo kaže, kaj je bila tista pomembna naloga: širjenje sporočila evangelija.
V razpravah o znamenjih in čudežih je pogosto spregledano, kdaj in kje v Svetem pismu nastopijo. V nasprotju s splošnim prepričanjem ljudje v Stari zavezi niso bili nenehno priča čudežem. V resnici so se čudeži praviloma dogajali le v obdobjih posebnih dogodkov Božjega ravnanja s človekom. Izraelovo rešitev iz Egipta in vstop v obljubljeno deželo so spremljali številni čudeži, pozneje pa ne več. V poznem obdobju kraljestva, ko je Bog ljudstvo nameraval poslati v izgnanstvo, je nekaterim prerokom omogočil, da so delali čudeže. Ko je Jezus prišel živet med nas, je delal čudeže. Delali so jih tudi apostoli na začetku svojega delovanja. Razen v teh obdobjih pa v Svetem pismu vidimo le malo čudežev in znamenj. Velika večina ljudi, ki so živeli v svetopisemskih časih, nikoli ni na lastne oči videla nobenega znamenja ali čudeža. Morali so živeti po veri v tisto, kar jim je Bog že razodel.
V prvi cerkvi so bili čudeži in znamenja povezani predvsem s prvo predstavitvijo evangelija med različnimi skupinami ljudi. Kot beremo, so se na binkošti v Jeruzalemu zbrali »Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom« (Apd 2,5). Ti Judje, ki so odraščali v drugih deželah in govorili jezike teh dežel (v. 6–11), so bili prvi, ki so videli znamenje jezikov. Potrdili so, da zgodbe o čudovitih Božjih delih slišijo v svojih maternih jezikih. Peter pa je dejal, da je edini ustrezen odziv na ta čudežni dogodek spreobrnjenje od grehov (38. v.). Ko so evangelij prvič slišali Samarijani, je znamenja in čudeže delal Filip (Apd 8,13).
Ko je bil Peter poslan k poganu Korneliju, je dal Bog čudežno znamenje, da bi potrdil Petrovo delo. »Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, češ kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov in poveličujejo Boga.« (Apd 10,45–46a) Ko so drugi apostoli Petra povprašali o teh znamenjih, je odgovoril, da je to dokaz Božjega vodstva, in drugi »so se pomirili in slavili Boga z besedami: ›Torej je Bog tudi poganom podelil spreobrnjenje, ki vodi v življenje!‹« (Apd 11,18)
Znamenja so bila vsakič potrditev Božjega sporočila in glasnika, da bi ljudje slišali in verovali. Ko je bilo sporočilo potrjeno, so znamenja minila. Mi ne potrebujemo tega, da bi se znamenja ponavljala v našem življenju, moramo pa sprejeti isto sporočilo evangelija.
English
Zakaj je v Svetem pismu Duh dal darove znamenj?
