Vprašanje
Kaj je posvečenje? Kako se glasi definicija krščanskega posvečenja?
Odgovor
Jezus je o posvečenju veliko povedal v Evangeliju po Janezu 17. V 16. v. pravi: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« In šele zatem reče: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.« Posvečenje je stanje ločenosti oz. odbranosti za Boga, in sicer je to stanje vseh verujočih od trenutka, ko se rodijo iz Boga: »Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev[.]« (1 Korinčanom 1,30) Do te ločenosti za Boga pride enkrat za vselej, za večno. To je zapleten vidik našega odrešenja in zadeva našo povezanost s Kristusom (Hebrejcem 10,10).
Posvečenje pa pomeni tudi konkretno doživljanje te ločenosti za Boga: posvečenje je rezultat poslušnosti Božji besedi v našem življenju. Kristjan si mora zanj resno prizadevati (1 Peter 1,15; Hebrejcem 12,14). Kakor je Jezus molil v Evangeliju po Janezu 17, je cilj posvečenja ločenost oz. odbranost verujočih za namen, s katerim so bili poslani na zemljo: »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« (v. 18 in 19) Predpogoj in temelj naše odbranosti za namen, s katerim smo bili poslani, je odbranost Kristusa za namen, s katerim je bil poslan on (Janez 10,36). Njegovo posvečenje je vzorec in moč za naše posvečenje. Biti poslan in biti posvečen – to dvoje je neločljivo. V grščini so verujoči imenovani hágioi – ,svete osebe’. Prej je njihovo vedenje odražalo njihov položaj v svetu, položaj ločenosti od Boga; zdaj bi moralo njihovo vedenje odražati njihov položaj pred Bogom, položaj ločenosti od sveta.
Ima pa izraz posvečenje v Svetem pismu več pomenov. V Prvem Pismu Tesaloničanom 5,23 Pavel moli: »Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus.« V Pismu Kološanom pa omenja upanje, ki je verujočim pripravljeno v nebesih in o katerem so »slišali že prej, v besedi resnice evangelija« (1,5). Pozneje zapiše, da je Kristus sam »upanje slave« (1,27), in o tem upanju pravi: »Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.« (3,4) To stanje bo naša dokončna ločitev od greha, naše popolno, vsestransko posvečenje. »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je[.]« (1 Janez 3,2)
Naj povzamemo: posvečenje pomeni isto kot svetost. Grška beseda za to dobesedno pomeni ,ločitev’, in sicer v dvojem: ločitev za Kristusa ob našem odrešenju – to je ločitev v smislu stanja, položaja, in zgodi se enkrat za vselej. In drugič, konkretno napredovanje v svetosti v našem življenju, medtem ko pričakujemo Kristusovo vrnitev. Zadnja faza tega napredovanja bo dokončna ločitev od greha, ko bomo prišli v nebesa.
English
Kaj je posvečenje? Kako se glasi definicija krščanskega posvečenja?
