Vprašanje
Kaj pravi Sveto pismo o discipliniranju v cerkvi?
Odgovor
Discipliniranje v cerkvi je potreben svetopisemski proces soočanja z grešnim obnašanjem med člani lokalnega cerkvenega telesa z namenom poveličevanja Boga, tako da se spoštuje in okrasi evangelij Jezusa Kristusa. Cilji discipliniranja v cerkvi so zaščita cerkve pred odpadništvom/krivoverstvom, vrnitev kršitelja k pravi hoji z Bogom in obnova Bogu predane skupnosti med člani cerkve. Discipliniranje v cerkvi lahko vodi vse do izobčenja, ki pomeni uradno odstranitev posameznika iz članstva cerkve in ločitev od posameznika, ki se ne pokesa.
Evangelij po Mateju 18,15–20 navaja postopek in daje oblast cerkvi, da izvaja discipliniranje. Jezus nam naroča, da mora posameznik (običajno tisti, ki mu je bila storjena krivica) iti h kršitelju zasebno. Če kršitelj noče priznati svojega greha in se pokesati, potem gresta tja dva ali trije, da potrdijo podrobnosti situacije. Če še vedno ne pride do kesanja in spreobrnitve – če se kršitelj kljub dvema soočenjema trdno oklepa greha –, se zadevo prinese pred cerkev. Kršitelj dobi tretjo priložnost, da se pokesa in se odvrne od svojega grešnega obnašanja. Če v katerem koli trenutku procesa discipliniranja kršitelj upošteva klic h kesanju, »si pridobil svojega brata« (vrstica 15). Če pa se proces nadaljuje še v tretjem koraku, ne da bi se kršitelj pokesal, potem Jezus pravi: »… naj ti bo kakor pogan in cestninar« (vrstica 17). Z njim je treba ravnati kot z nevernikom, ki potrebuje odrešujoči evangelij.
Proces discipliniranja v cerkvi ni nikoli prijeten, tako kot oče nikoli ne uživa, ko mora disciplinirati svoje otroke. Vendar je discipliniranje v cerkvi dobro in potrebno. Discipliniranje v cerkvi ni orodje, ki bi ga samopravičniško zlorabljali. Namen discipliniranja v cerkvi ni, da bi bili hudobni ali da bi kazali, da smo bolj sveti kot kršitelj. Pač pa je cilj discipliniranja v cerkvi, da se obnovi kršitelja posameznika v polno skupnost tako z Bogom kot z lokalno cerkvijo. Discipliniranje se mora začeti zasebno in postopoma postajati bolj javno, če je nujno potrebno. To je treba storiti z ljubeznijo do posameznika, v poslušnosti Bogu in v Božjem strahu zaradi drugih v cerkvi.
Svetopisemska navodila glede discipliniranja v cerkvi vključujejo potrebnost članstva v cerkvi. Cerkev in njeni pastorji in starešine so odgovorni za duhovno blagostanje določene znane skupine ljudi (članov lokalne cerkve), ne vseh v mestu. V kontekstu discipliniranja v cerkvi Pavel sprašuje: »Sicer pa, čemu naj bi jaz sodil tiste, ki so zunaj? Mar ne sodite vi le tiste, ki so znotraj?« (Prvo pismo Korinčanom 5,12). Prejemnik discipliniranja v cerkvi je kršitelj »znotraj« cerkve. Odgovoren je cerkvi. Izpoveduje vero v Kristusa, je del lokalnega cerkvenega telesa, vendar vztraja v nedvomnem grehu.
Sveto pismo navaja primer discipliniranja v lokalni cerkvi v Korintu (Prvo pismo Korinčanom 5,1–13). V tem primeru je discipliniranje vodilo v izobčenje. Apostol Pavel navaja nekaj razlogov za discipliniranje. Eden je, da je greh kot kvas; če dovolimo, da ostane, se razširi na druge enako kot »malo kvasa prekvasi vse testo« (Prvo pismo Korinčanom 5,6–7). Pavel tudi razlaga, da nas Jezus reši, da bi nas ločil od greha. Moramo biti »nekvašeni«, to pomeni, osvobojeni tega, kar povzroča duhovni propad (Prvo pismo Korinčanom 5,7–8). Kristusovo delovanje v njegovi nevesti, Cerkvi, jo naredi čisto in neomadeževano (Pismo Efežanom 5,25–27). Pričevanje lokalne cerkve med neverniki je zelo pomembno (Pismo Filipljanom 2,15; Drugo Petrovo pismo 2,2). Ko je David grešil z Batšebo, je bila ena izmed posledic njegovega greha, da so Božji sovražniki sramotili ime edinega pravega Boga (Druga Samuelova knjiga 12,14).
Cilj disciplinarnega ukrepa, ki ga cerkev sprejme proti članu, je, da prinese žalost po Božji volji in pravo kesanje. Ko pride do kesanja, mora biti posameznik povrnjen v skupnost. Mož, ki je bil omenjen v odlomku Prvo pismo Korinčanom 5, se je pokesal in Pavel je kasneje dal navodila cerkvi, naj ga povrne v polno skupnost s cerkvijo (Drugo pismo Korinčanom 2,5–8). Žal disciplinski ukrep, tudi če se ga izreče pravilno in z ljubeznijo, ni vedno uspešen in ne pripelje vedno do povrnitve v skupnost. Tudi če discipliniranje v cerkvi ne pripelje do kesanja, je še vedno potrebno, da doseže druge dobre namene, kot je ohranjanje dobrega pričevanja v svetu.
Vsi smo bili že priče obnašanju najstnika, ki lahko vedno dela, kar hoče, brez doslednega discipliniranja. To ni lepo videti. Starši, ki otroku dovolijo vse, otroka ne ljubijo. Pomanjkanje discipliniranega vodenja obsodi otroka na žalostno prihodnost samouničujočega uporništva. Nedisciplinirano, neprilagojeno obnašanje bo preprečilo otroku, da bi oblikoval zdrave odnose. Nedisciplinirani ljudje ne morejo dobro delovati v nobenem okolju. Podobno je discipliniranje v cerkvi, čeprav ni nekaj, kar bi v njem uživali ali bi bilo lahko, vedno potrebno. Pravzaprav je ljubeče in zapovedano od Boga.
English
Kaj pravi Sveto pismo o discipliniranju v cerkvi?
