Vprašanje
Kaj so doktrine milosti?
Odgovor
Izraz »doktrine milosti« se uporablja namesto izraza »kalvinizem«, da bi preusmerili pozornost z Jeana Calvina (10.7.1509–27.5.1564) in se osredotočili na to, da so specifične točke svetopisemsko in teološko zdrave. »Doktrine milosti« so soteriološke doktrine (doktrine o odrešitvi), ki so jih protestantski reformatorji v 16. stoletju prevzeli od Avguština iz Hipona (13.11.354–28.8.430) in drugih zgodnjih cerkvenih očetov. Izhajajo neposredno iz Svetega pisma in so povzetek svetopisemskega učenja o soteriologiji (doktrini o odrešitvi), sestavljenega iz petih točk: popolna izprijenost, brezpogojna izvoljenost, omejena sprava, milost, ki se ji ne da upirati, in stanovitnost svetih.
V nadaljevanju sledi kratek, uvoden opis vsake točke.
Popolna izprijenost (vsesplošno predirljivo zlo) – Adamov padec je vplival na celotno človeštvo; vsi Adamovi potomci so duhovno mrtvi v svojih prestopkih in grehih (Pismo Efežanom 2,1.5). To ne pomeni, da so vsi ljudje tako slabi, kot bi lahko bili. Vendar so kot posledica padca človeštva po Adamu vsi ljudje popolnoma izprijeni. Ta izprijenost radikalno vpliva na vsako področje človeštva. Nihče ni niti ne more biti tako dober, kot bi moral biti.
Brezpogojna izvoljenost (božanska pobuda) – Ker je človeštvo duhovno mrtvo v grehu, se je vsak nezmožen (in trmasto nepripravljen) odrešujoče odzvati Bogu. V luči tega je Bog iz pretekle večnosti usmiljeno izvolil posebno ljudstvo za nezasluženo odrešitev (Pismo Efežanom 1,4–6). Ti ljudje so možje in žene iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda (Razodetje 5,9). Izvoljenost in predestinacija [vnaprejšnja določenost] sta milostno brezpogojni (Pismo Rimljanom 8,29–30; 9,11; Pismo Efežanom 1,11–12). Ker se je človek v svojem padlem stanju tako nezmožen kot nepripravljen naklonjeno odzvati Bogu, odrešitev ne temelji na človekovem brezupnem svobodnem odzivu na Božjo milost.
Omejena sprava (določena odkupitev) – Veličasten namen Kristusove spravne daritve ni bil le, da naredi ljudi »rešljive« in tako prepusti, da je odkupitev odvisna od človekovega nezmožnega odziva na Božjo milost. Pač pa je namen sprave zagotoviti zajamčeno odkupitev določenega ljudstva (Pismo Efežanom 1,4–6; Evangelij po Janezu 17,9). Vsi, ki jih je Bog izvolil in za katere je Kristus umrl, bodo odrešeni (Evangelij po Janezu 6,37–40.44). Mogoče izraz »posebna odkupitev« bolj točno zajame bistvo te doktrine. Kristusova spravna žrtev je omejena le v tem, da je posebna in dejansko doseže odrešitev za specifično ljudstvo – Božje izvoljene. Kristusova žrtev – smrt na križu je dejanska sprava, ki resnično doseže njegov nameravani namen, da popolnoma oprosti grehe Božjemu ljudstvu.
Milost, ki se ji ne da upreti (učinkovita milost) – Bog je milostno izvolil posebno ljudstvo, da bo prejemnik Kristusovega spravnega dela. Ti ljudje so ljubeče pritegnjeni h Kristusu po milosti, ki je stanovitna in učinkovita. Ko Bog pokliče, se človek nazadnje odzove (Evangelij po Janezu 6,37.44; 10,16). Bog ne rešuje ljudi proti njihovi volji. Pač pa Bog ljubeče, a silno pritegne srce upornega nevernika, da se želi zdaj spreobrniti in biti odrešen. Bog aktivno pritegne svoje izvoljence k sebi. Njegovi neverjetni milosti, ki jih pritegne, se dejansko ne da upirati. Bog nadomesti nevernikovo kamnito srce z mesenim srcem (Ezekiel 36,26). Obnova po Svetem duhu se zgodi pred tem in zato zagotavlja vero. Božji dar obnove povzroči spreobrnitev in vero.
Stanovitnost svetih (Božje vztrajanje pri svojih svetih) – Posebno ljudstvo, ki ga je Bog izvolil in pritegnil k sebi po Svetem Duhu, bo vztrajalo v veri do konca. Nihče izmed tistih, ki jih je Bog izvolil, ne bo izgubljen; za vedno so varni v njem (Evangelij po Janezu 10,27–29; Pismo Rimljanom 8,29–30; Pismo Efežanom 1,3–14). Mogoče »ohranitev svetih« bolj natančno opisuje, kako je Bog neposredno odgovoren za ohranitev svojih izvoljenih. Kristus še naprej posreduje za svoje ljudstvo (Pismo Rimljanom 8,34; Pismo Hebrejcem 7,25). Tisti, ki pripadajo Kristusu, so za vedno njegovi, ker jih on sam ohranja varne.
To so doktrine milosti. Povzemajo izkušnjo odrešitve, ki je posledica Božje neverjetne milosti, ko deluje neodvisno in ljubeče ob človekovi uporniški volji. Nobeno človeško prizadevanje ali dejanje ne more dodati ničesar k Božji milosti, da bi povzročilo odkupitev duše. Kajti: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Pismo Efežanom 2,8–9).
Kaj so doktrine milosti?
