Vprašanje
Ali bo po smrti druga priložnost za odrešenje?
Odgovor
Misel, da bi imeli za odrešenje še drugo priložnost, nam je prijetna; a Sveto pismo jasno uči, da je s smrtjo vseh priložnosti konec. V Pismu Hebrejcem 9,27 beremo, da umremo in smo nato sojeni. Za časa življenja imamo torej drugo, tretjo, četrto ... priložnost, da sprejmemo Kristusa in smo odrešeni (Janez 3,16; Rimljanom 10,9–10; Apostolska dela 16,31). Ko človek umre, je priložnosti konec. Pojem vic, tj. kraja, kamor naj bi šli ljudje po smrti, da bi odplačali svoje grehe, nima svetopisemske osnove, ampak je eden izmed tradicionalnih naukov katoliške cerkve.
Kaj se po smrti zgodi z neverujočimi, izvemo iz Razodetja 20,11–15, ki opisuje sodbo pred velikim belim prestolom. Odprejo se knjige in umrli so »sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih«. V knjigah so zabeleženi misli in dejanja ljudi, ki so pred sodbo, in iz Pisma Rimljanom 3,20 vemo, da se pred Bogom nihče ne bo opravičil z deli postave. Kdor je torej sojen po svojih delih in mislih, je obsojen na pekel. Kristjani pa niso sojeni na podlagi knjig del, ampak so njihova imena zapisana v drugi knjigi, »Jagnjetovi knjigi življenja« (Razodetje 21,27). To so ljudje, ki verujejo v Gospoda Jezusa Kristusa, in samo oni bodo smeli vstopiti v nebesa.
Tisti, katerih imena so zapisana v Jagnjetovi knjigi življenja, so bili že pred stvarjenjem po suvereni Božji milosti sveta izvoljeni v Jezusu Kristusu (Efežanom 1,4) za to, da se bodo pridružili Kristusovi cerkvi, njegovi nevesti. Oni ne potrebujejo »druge priložnosti« za odrešenje, saj je njihovo odrešenje zagotovil Kristus. On jih je izvolil, on jih je odrešil in on jih bo obvaroval. Nič jih ne more ločiti od njega (Rimljanom 8,39). Tisti, za katere je umrl, bodo odrešeni, ker bo on poskrbel za to. Rekel je namreč »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni« (Janez 6,37) in »Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo [pogubili] in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Janez 10,28). Verujoči torej druge priložnosti ne potrebujejo, saj zadošča prva priložnost.
Kaj pa tisti, ki ne verujejo? Ali se ne bi pokesali in spreobrnili, če bi dobili še eno priložnost? Odgovor je ne – ne bi se, saj se človek le zato, ker je umrl, v srcu ne spremeni. Njegovo srce in um sta sovražna do Boga in ga ne bosta sprejela, niti ko bo ta človek stal pred njim. O tem pričuje zgodba o bogatašu in Lazarju (Luka 16,19–31). Če že kdo, potem bi se moral takrat pokesati prav ta bogataš, saj je dobil drugo priložnost in bi lahko sprevidel resnico. A čeprav je prestajal peklenske muke, je hotel samo to, da bi šla Abraham in Lazar na zemljo posvarit njegove brate pred tem strašnim krajem, tako da jih ne bi doletela enaka usoda. V srcu se bogataš ni spreobrnil, ampak je le obžaloval, da se je znašel na tem kraju. Abrahamov odgovor pove vse: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« (Luka 16,31b) Vidimo torej, da pričevanje Svetega pisma zadošča za odrešenje tistih, ki mu verjamejo, in da nobeno drugo razodetje ne more odrešiti tistih, ki mu ne. Nobena druga, tretja ali četrta priložnost ne zadošča, da bi se kamnito srce spreobrnilo v mesenega.
Pismo Filipljanom 2,10–11 pravi: »[...] da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.« Nekega dne se bodo vsi priklonili pred Jezusom in spoznali, da je on Gospod in Odrešenik. Takrat bo za odrešenje prepozno. Neverujočemu po smrti preostane samo še sodba (Razodetje 20,14–15). Zato moramo začeti zaupati vanj že v tem življenju.
English
Ali bo po smrti druga priložnost za odrešenje?
