Vprašanje
Kaj je izvirni greh?
Odgovor
Izraz »izvirni greh« se nanaša na Adamov greh neposlušnosti, ko je jedel z drevesa spoznanja dobrega in hudega, in na njegove posledice za preostanek človeštva. Izvirni greh lahko definiramo kot »tisti greh in krivdo, ki ju imamo vsi pred Bogom kot neposredno posledico Adamovega greha v edenskem vrtu.« Nauk o izvirnem grehu se osredotoča še posebej na njegove posledice za našo naravo in na naše stanje pred Bogom, celo preden smo dovolj stari, da zagrešimo zavestni greh. Obstajajo tri glavni pogledi, ki se ukvarjajo s temi posledicami.
Pelagianizem [ali pelagijanstvo]: Ta pogled pravi, da Adamov greh ni imel drugih posledic na dušo njegovih potomcev, razen da je njegov grešni primer vplival na tiste, ki mu sledijo, da tudi grešijo. Po tem pogledu je človek zmožen nehati grešiti, če se preprosto odloči za to. To učenje je v nasprotju s celotno svetopisemsko zgodbo. Tukaj je samo nekaj specifičnih odlomkov, ki kažejo, da človeka brezupno zasužnjujejo njegovi grehi (razen z Božjim posredovanjem) in da so njegova dobra dela »mrtva« ali brez vrednosti, da bi si z njimi pridobil Božjo naklonjenost (Evangelij po Mateju 15,18–19; Pismo Rimljanom 7,23; Pismo Efežanom 2,1–2; Pismo Hebrejcem 6,1; 9,14). Pelagianizem so vedno znova zavrnili kot krivoverstvo številni krščanski koncili: kartaški koncil (412, 416 in 418), efeški koncil (431), oranški koncil (529), trentski koncil (1546) rimsko-katoliški, drugi helvetski (1561/66) 8-9. poglavje (švicarsko-nemška reformirana cerkev), augsburška veroizpoved (1530) Art. 9, 18 (evangeličanski), galska veroizpoved (1559) Art. 10 (francoska reformirana cerkev), belgijska veroizpoved (1561) Art. 15 (škotska, francosko/nizozemska/nemška reformirana cerkev), anglikanski članki (1571), Art 9. (angleška), dortski kanoni (1618–9), Art. 3/4.2 (nizozemska/nemška/francoska reformirana cerkev).
Arminianizem [ali arminijanstvo] / semipelagianizem: Njegovi zagovorniki verjamejo, da na ljudi vpliva Adamov greh, ampak da se lahko še vedno, z Božjo pomočjo, s svojo svobodno voljo odločijo, da bodo pravilno iskali Boga. Adamov greh je povzročil, da je človeštvo podedovalo nagnjenost h grehu. Ta grešna narava povzroča, da grešimo, kar je naravna posledica življenja v padlem svetu. Vendar se lahko človek odloči, da bo zavrnil svojo grešno naravo, veroval in bo odrešen, če sodeluje z Božjo pomočjo. Zato Bog daje univerzalno milost vsem, da bi nam vsem omogočil, da se s svobodno voljo odločimo, da bomo verovali in da bomo poslušni. To se pogosto izraža z besedami, kot so: »Bog ne bo odrekel svoje milosti tistim, ki delajo, kar je v njih.« Pri arminianizmu se ta milost imenuje predhodna milost. V skladu s tem pogledom nismo odgovorni za Adamov greh, ampak samo za svojega. To je v nasprotju s svetopisemskim naukom, da smo vsi ljudje mrtvi v grehu, ker smo v Adamu (Prvo pismo Korinčanom 15,21–22; Pismo Rimljanom 5,12–21). Prav tako učenja o predhodni milosti ne najdemo v Svetem pismu.
Kalvinizem: Reformirani nauk trdi, da Adamov greh nima samo za posledico, da podedujemo grešno naravo, ampak tudi da smo krivi pred Bogom, za kar si zaslužimo kazen. Ker smo spočeti z izvirnim grehom (Psalm 51,7), podedujemo grešno naravo, ki je tako hudobna, da Jeremija 17,9 opiše človeško srce kot »zvijačnejše od vsega in zahrbtno«. Ne samo, da je bil Adam kriv, ker je grešil, ampak njegovo krivdo in kazen (smrt) delijo vsi njegovi potomci (Prvo pismo Korinčanom 15,21–22; Pismo Rimljanom 5,12–21). Obstajata dva vidika, zakaj Bog pripiše Adamovo krivdo nam. Prvi vidik je, da je bilo človeštvo v Adamu v obliki semena; torej ko je Adam grešil, smo mi grešili v njem. To je podobno svetopisemskemu učenju, da je Levi (Abrahamov potomec) plačal desetino Melkizedeku v Abrahamu (Prva Mojzesova knjiga 14,20; Pismo Hebrejcem 7,4–9), čeprav se je Levi rodil šele stotine let kasneje. Drugi vidik je, da je bil Adam naš predstavnik, zvezna glava. Kot predstavnik celotnega človeštva pred Bogom je, ko je grešil, prenesel posledice greha (duhovno in fizično smrt) na vse ljudi.
Stališče reformiranih cerkva resno jemlje svetopisemsko učenje, da brez Božje milosti obnove (ponovnega rojstva) in Božjega daru vere (verovanja), ki obrodi spreobrnitev, ne more nihče sam od sebe izbrati niti ne bo izbral, da se preda Kristusu (Pismo Rimljanom 3,9–20). Brez Božje pobude in učinkovitega klica nihče ni zmožen premagati svojega greha nevere (Evangelij po Mateju 22,14; Evangelij po Janezu 6,37.44.65; Pismo Rimljanom 8,28–30; Pismo Filipljanom 2,12–13; Prvo Petrovo pismo 2,9–10). Razen novega rojstva, ki ga izvede Sveti Duh, ko pride prebivat v nas, se nihče ne zanaša na Kristusovo žrtev na križu kot plačilo za naš greh namesto nas (Prvo pismo Korinčanom 1,18; 2,14). Pogled reformiranih cerkva/kalvinistov na izvirni greh je najbolj skladen s svetopisemskim učenjem. Vendar se mnogi še vedno sprašujejo, kako nas ima lahko Bog za odgovorne za greh, ki ga nismo osebno zagrešili. Odgovor je, da mi vsi brez izjeme razodevamo svojo solidarnost z Adamom, ko se odločimo, da bomo ravnali v skladu s svojo grešno naravo. Celo kot dojenčki in malčki izražamo greh v najzgodnejšem mogočem trenutku, ker smo v svoji notranjosti grešniki. Potem pa se v najzgodnejših obdobjih kognitivnega razvoja začnemo zavedati svoje grešnosti. V tem trenutku bi moral zavreči svojo grešno naravo in se spreobrniti. Vendar se ne. Namesto tega vsi odobravamo, upravičujemo in hranimo to grešno naravo. Živimo v skladu z Adamovim grehom v uporništvu proti Bogu. Ko odobravamo svojo grešnost, izražamo strinjanje z Adamovimi dejanji v edenskem vrtu. Zato smo prav tako krivi greha kot tisti, »… ki se niso pregrešili podobno kakor Adam …« (Pismo Rimljanom 5,14), ne da bi dejansko zagrešili točno tak greh, kakršnega je Adam.
English
Kaj je izvirni greh?
