Vprašanje
Kaj je greh, ki je za smrt?
Odgovor
Vrstica Prvo Janezovo pismo 5,16 je ena izmed najtežjih vrstic v Novi zavezi za tolmačenje. »Če kdo vidi, da njegov brat [sokristjan – na novo rojen vernik] greši, a ne z grehom, ki je za smrt, naj prosi zanj in dal mu bo življenje, seveda tistim, ki ne grešijo z grehom, ki je za smrt. Obstaja namreč greh, ki je za smrt; ne pravim, naj kdo prosi za drugega zaradi tega greha.« (poudarek dodan) Zdi se, da izmed vseh možnih tolmačenj ne more nobeno odgovoriti na vsa vprašanja v zvezi s to vrstico. Zavračamo tolmačenje, da apostol Janez tukaj govori o kristjanu, ki živi v ponavljajočem se življenjskem slogu greha, za katerega se ni pokesal, ker drugje izključuje to možnost za pravega vernika (gl. Prvo Janezovo pismo 1,5–10; 3,1–10).
Najboljše tolmačenje postane jasno, ko primerjamo to vrstico s tem, kar se je zgodilo s Hananijo in Safiro v Apostolskih delih 5,1–10 in z nemoralnim človekom v Prvem pismu Korinčanom 5 (gl. tudi Prvo pismo Korinčanom 11,27–32). Tolmačenje vrstice Prvo Janezovo pismo 5,16 v luči teh sorodnih odlomkov kaže, da je »greh, ki je za smrt« kristjanov namerni, očitni greh, za katerega se ni pokesal in ki je znan njemu, cerkvi in mogoče javnosti. Če vernik greši na takšen način, lahko Bog vzame življenje tega trmasto grešnega svetega. »Smrt«, o kateri govori tukaj, je telesna smrt, ko odstrani vernika z zemlje. Bog včasih očisti svojo cerkev, tako da odstrani tiste, ki mu namerno niso poslušni. Apostol Janez razlikuje med »grehom, ki je za smrt« in »grehom, ki ni za smrt«. Ne ravna se z vsakim grehom v cerkvi enako, ker se ne dvigne vsak greh na raven »greha, ki je za smrt«.
V Apostolskih delih 5,1–10 je Bog neposredno ukrepal zaradi namernega, preračunljivega greha v cerkvi, za katerega se grešniki niso pokesali, tako da je vzel telesno življenje grešnikov. Kaže, da je to mislil tudi apostol Pavel z besedami »poguba mesa« v Prvem pismu Korinčanom 5,1–5. Hotel je, naj cerkveno discipliniranje popravi in obnovi grešnika ali pa naj se zgodi njegova odstranitev z zemlje. Kasneje nas svari, da je to potencialna, trajajoča realnost v Cerkvi, na katero bi morali biti nadvse pozorni (Prvo pismo Korinčanom 11,27–32).
Janez pravi, da bi morali posredovati in prositi za kristjane, ki grešijo. Primerno je prositi Boga, naj okara, popravi in disciplinira zablodele kristjane z namenom, da se vrnejo k zavezni poslušnosti. Vendar lahko pride do primerov namernega, očitnega greha, ki se ga kristjan noče pokesati, ki ga pozna kristjan, cerkev in javnost, za katerega molitev ne bo učinkovita, zato se je ne priporoča.
Bog kliče svoje otroke k svetosti (Prvo Petrovo pismo 1,13–16) in Bog jih popravi, kadar grešijo. Verniki niso kaznovani za greh tako, da bi izgubili odrešitev in bi bili za vedno ločeni od Boga. Pač pa nas Bog disciplinira, to je vzgaja, tako da nas vrne v zavezno poslušnost, kar vodi v svetost v praksi. »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (gl. Pismo Hebrejcem 12,4–11). Bog je dober in pravičen, da je neomahljiv glede našega posvečenja. Aktivno deluje med svojim ljudstvom, da bi ga sam postavil predse kot »veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Pismo Efežanom 5,27). S tem namenom Bog kara svoje otroke. Naj nas Gospod usmiljeno obvaruje pred otrdelostjo srca, ki bi povzročila, da bi zagrešili »greh, ki je za smrt«.
English
Kaj je greh, ki je za smrt?
