Vprašanje
Kaj naj storijo starši kristjani, če imajo izgubljenega sina (ali hčer)?
Odgovor
Zgodba o izgubljenem sinu (Evangelij po Luku 15,11–32) vključuje več načel, ki jih lahko starši kristjani uporabijo pri otrocih, ki hodijo v nasprotju z načinom, na katerega so jih starši vzgajali, in ukrepajo. Starši se morajo zavedati, da ko otroci dosežejo odraslost, niso nič več pod avtoriteto svojih staršev.
V zgodbi o izgubljenem sinu mlajši sin vzame svojo dediščino, odide v daljno deželo in jo zapravi. V primeru otroka, ki ni na novo rojen kristjan, je to nekaj, kar je povsem naravno. V primeru otroka, ki je nekoč jasno izpovedal svojo vero v Kristusa, imenujemo tega otroka »izgubljeni otrok.« Pomen te besede je ›oseba, ki je svoje vire zapravila‹, kar je dober opis otroka, ki zapusti dom in zapravi duhovno dediščino, ki so jo njegovi starši vložili vanj. Vsa leta vzgajanja, učenja, ljubezni in skrbi so pozabljena, ko se ta otrok upre Bogu. Ves upor je namreč najprej proti Bogu in se pokaže kot upor proti staršem in njihovi avtoriteti.
Bodite pozorni na to, da oče v priliki ne prepreči otroku, da bi odšel. Niti ne odide za njim, da bi ga skušal zaščititi. Pač pa ta oče zvesto ostane doma in moli. Ko pa ta otrok »pride k pameti« in se obrne ter se napoti proti domu, oče čaka in steče pozdravit tega otroka, celo »ko je bil še daleč«.
Ko naši sinovi in hčere odidejo po svoje – s predpostavko, da imajo po zakonu pravico, da to storijo – in sprejmejo odločitve, za katere vemo, da bodo imele hude posledice, jih moramo pustiti in jim dovoliti oditi. Starši jim ne sledijo in se ne vmešavajo v posledice, ki bodo prišle. Pač pa starši ostanejo doma, še naprej zvesto molijo in iščejo znake kesanja in spremembe smeri. Dokler se to ne zgodi, se starši držijo svojega nasveta, ne podpirajo upora in se ne vmešavajo (Prvo Petrovo pismo 4,15).
Ko so otroci po zakonu odrasli, so podrejeni samo Božji avtoriteti in delegirani avtoriteti države (Pismo Rimljanom 13,1–7). Kot starši lahko podpiramo svoje izgubljene otroke z ljubeznijo in molitvijo in smo jim pripravljeni stati ob strani, ko naredijo korak k Bogu. Bog pogosto uporabi težko stanje, ki smo si ga sami povzročili, da nas pripelje k modrosti, in od vsakega posameznika je odvisno, ali se bo pravilno odzval. Kot starši ne moremo rešiti svojih otrok – samo Bog lahko to stori. Do takrat pa moramo opazovati, moliti in prepustiti stvar v Božjih rokah. To je morda boleč proces, toda ko se ga svetopisemsko izvede, bo prinesel mir uma in srca. Ne moremo soditi svojih otrok, samo Bog jih lahko. V tem je velika tolažba: »Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« (Prva Mojzesova knjiga 18,25b).
English
Kaj naj storijo starši kristjani, če imajo izgubljenega sina (ali hčer)?
