Vprašanje
Zakaj moramo izpovedovati svoje grehe, če so nam bili že odpuščeni (Prvo Janezovo pismo 1,9)?
Odgovor
Apostol Pavel je napisal: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.« (Pismo Efežanom 1,3-7) To »odpuščanje prestopkov« se nanaša na osebno odrešenje, v katerem je Bog milostno odstranil naše grehe od nas, »/k/akor je vzhod oddaljen od zahoda« (Psalm 103,12). Ta odkupitev po njegovi krvi je »pravno« (sodniško, sodno, zakonodajno) odpuščanje, ki ga Bog obilno razliva po nas, s tem ko nam ob spreobrnitvi pripiše pravičnost Jezusa Kristusa, našega Odrešenika in Gospoda. Zgolj po brezplačni milosti so nam v Božji pravni izjavi (po pripisanju) odpuščeni vsi pretekli, sedanji in prihodnji grehi zaradi Kristusove sprave, ki jo je zanje dosegel na križu. Ker je Jezus prevzel kazen, ki bi morala zadeti nas, in nam dal svojo pravičnost, za svoje grehe nikoli ne bomo obtoženi ali obsojeni. Pač pa v tem življenju še vedno pogosto trpimo zaradi posledic greha – in s tem smo dospeli do vprašanja, zastavljenega zgoraj.
Razlika med Pismom Efežanom 1,3–7 in Prvim Janezovim pismom 1,9 je v tem, da se Janez ukvarja z relacijskim (odnosnim) ali familialnim (družinskim) odpuščanjem – kot v odnosu očeta do sina. Če na primer sin ni spoštljiv do očeta ali mu ni poslušen, ta greh ovira odnos med očetom in sinom. Sin je še vedno sin svojega očeta, toda kakovost odnosa je prizadeta. V njunem občestvu bo prepreka, dokler sin očetu ne prizna, kaj je naredil narobe. Isto velja za naš odnos z nebeškim Očetom. V občestvu grešnega kristjana z Očetom je prepreka, dokler grešnik ne prizna greha. Ko greh izpovemo Očetu, je občestvo znova vzpostavljeno. To je relacijsko odpuščanje.
Pozicijsko ali pravno odpuščanje nepreklicno prejme vsak kristjan. Zaradi svoje pozicije (položaja) odkupljenosti v Kristusu – svojem Ljubljenem – imamo popolno odpuščanje vseh grehov, ki smo jih kdaj koli storili ali jih bomo storili. Cena, ki jo je na križu plačal Kristus, je zadostila Božji jezi nad vsem grehom vseh tistih, za katere je Kristus umrl; zato ni potrebna niti sprejemljiva nobena nadaljnja žrtev ali plačilo. Ko je Jezus rekel: »Izpolnjeno je.« (Evangelij po Janezu 19,30), je to mislil resno. Tam in takrat smo za vedno prejeli večno, pozicijsko odpuščanje.
Nenehno izpovedovanje grehov kristjane varuje pred Gospodovo vzgojo (Pismo Hebrejcem 12,4–11). Če ne priznamo greha, nas bo gotovo doletela Gospodova vzgoja, dokler ga ne priznamo. Kot smo povedali zgoraj, so nam ob odrešenju grehi odpuščeni (pozicijsko odpuščanje), toda ohranjati moramo dobro vsakodnevno občestvo z Bogom (relacijsko odpuščanje). Resnično občestvo z njim ni mogoče, če vztrajamo v nepriznanem grehu (Prvo Janezovo pismo 1,5–10). Zato moramo greh priznati, čim se ga zavemo; tako ohranjamo tesno relacijsko občestvo z Bogom.
English
Zakaj moramo izpovedovati svoje grehe, če so nam bili že odpuščeni (Prvo Janezovo pismo 1,9)?
