Vprašanje
Ali kristjan danes zmore izganjati demone?
Odgovor
Eksorcizem (izganjanje demonov iz obsedenih ljudi) so izvajali različni posamezniki v zgodnjem obdobju Nove zaveze, namreč v evangelijih in Apostolskih delih. Demone so izganjali Jezusovi učenci v sklopu njegovih navodil (Evangelij po Mateju 10,1.8); drugi ljudje, s tem ko so se sklicevali na Jezusa (Evangelij po Marku 9,38); privrženci farizejev (Evangelij po Luku 11,18–19); Pavel (Apostolska dela 16); in nekateri drugi izganjalci (Apostolska dela 19,11–16).
Kot je videti, so Jezusovi učenci eksorcizem izvajali zato, da bi s tem demonstrirali Kristusovo oblast nad demoni (Evangelij po Luku 10,17) in tudi lastno verodostojnost: da torej učenci delujejo v Kristusovem imenu in oblasti. Njihova nezmožnost ali nepripravljenost izganjati demone pa je kazala na njihovo pomanjkanje vere (Evangelij po Mateju 17,14–21). Izganjanje demonov je bilo v delovanju prvih apostolov nedvomno pomembno.
Zanimivo je, da v zadnjem delu Nove zaveze opazimo premik, kar zadeva vojskovanje proti demonom. Tisti deli Nove zaveze, ki so izrazito poučni (od Pisma Rimljanov do Judovega pisma), delovanje demonov sicer omenjajo, ne govorijo pa o tem, da bi apostoli izganjali demone, niti k temu ne opominjajo verujočih. Pač pa nam pisci naročajo, naj si nadenemo celotno Božjo bojno opremo, da bi se tako zmogli upirati hudiču (Pismo Efežanom 6,10–18). Pravijo nam, da naj se mu upremo (Jakobovo pismo 4,7), naj bomo glede njega trezni in budni (Prvo Petrovo pismo 5,8) ter naj mu v svojem življenju ne dajemo prostora (Pismo Efežanom 4,27). Ne pravijo pa, kako naj hudiča ali njegove demone izganjamo iz drugih, niti tega, da naj na to sploh pomislimo.
Pismo Efežanom jasno opisuje, kaj je Bog storil za svoje ljudstvo in kako v njem deluje, da bi izbojeval zmago v bitki proti silam zla. Bog nas je najprej v Kristusu vnaprej določil (1,3–14) in nas varno umestil v Kristusovo moč, ki »v vsem vse izpolnjuje« (1,15–23). Bog nas je v Kristusu duhovno oživil, s tem ko nam je podaril odrešenje z milostjo po veri (2,1–10); s tem je premagal poprejšnjo vladavino »poglavarja oblasti zraka« (2,2). Bog nas umešča v svojo cerkev, ki jo sestavljajo verujoči iz vseh narodov, napolnjeni s Svetim Duhom (2,11–22; 3). Po moči Svetega Duha, ki prebiva v nas, živimo življenje pravičnosti, pobožnosti in posvečenosti (4; 5). To ne vključuje izganjanja demonov, temveč naj bi s prenovljenim umom opuščali stare grešne navade iz preteklosti ter prevzemali nove, pravične in svete navade (4,22–24). Vse to v nas dovršuje Kristus, in sicer po Svetem Duhu, ki v nas prebiva in nas uči, kako naj bomo poslušni Bogu kot njegovi odkupljeni otroci. V Gospodu smo močni, saj nosimo celotno njegovo bojno opremo (6,10–18). Zaradi te opreme se bomo hudičevim zvijačam uprli in jih premagali; izganjanje hudiča torej ni omenjeno (6,10–11). Zmagovito se torej upiramo, oboroženi z resnico, pravičnostjo, evangelijem, vero, odrešenjem, Božjo besedo in molitvijo (6,10–18).
Ko se kanon Božje besede približuje koncu, se nam prikaže slika kristjanov, ki se proti demonskim silam bojujejo z orožjem posvečenosti. Nekdanjo nalogo izganjanja demonov je nadomestil poudarek na resnici, pravičnosti, evangeliju, veri, odrešenju, Božji besedi in molitvi (6,10–18). Ker torej metode duhovnega vojskovanja v poznem apostolskem obdobju ne vključujejo izganjanja demonov, je razumljivo, da v Novi zavezi ne najdemo navodil za to. Proti primerom obsedenosti z demoni se torej bojujemo z resnico, pravičnostjo, evangelijem, vero, odrešenjem, Božjo besedo in molitvijo (6,10–18).
English
Ali kristjan danes zmore izganjati demone?
