Vprašanje
Kaj pomeni krščansko čaščenje?
Odgovor
Dobesedni pomen izvirne gr. besede za čaščenje (proskuneo) je ‘pasti pred kom na tla’, ‘prikloniti se’. Čaščenje je duhovna naravnanost. To je notranje dogajanje v posamezniku. Kristjani častijo nenehno, sedem dni v tednu. Ko se kristjani formalno zberejo k čaščenju, mora biti poudarek še vedno na individualnem čaščenju Gospoda. Vsak član skupnosti se mora zavedati, da časti kot posameznik.
Krščansko čaščenje mora potekati od znotraj navzven, ima pa dve (enako pomembni) značilnosti. Častiti moramo »v duhu in resnici« (Janez 4,23–24). Čaščenje »v duhu« nima nič opraviti s telesno držo in podobnim, ampak zadeva najgloblji del našega bitja. Za čaščenje v duhu je potrebnih več stvari. Prvič, biti moramo znova rojeni. Če v nas ne prebiva Sveti Duh, se ne moremo odzvati s čaščenjem Boga, saj Boga ne poznamo. »[Kar] je v Bogu, pozna samo Božji Duh.« (1 Korinčanom 2,11b) Sveti Duh v nas je tisti, ki napaja čaščenje, saj on v bistvu časti sebe; vse resnično čaščenje poveličuje Boga.
Drugič, za čaščenje v duhu mora biti um osredotočen na Boga in prenovljen z resnico. Pavel nas opominja: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« (Rimljanom 12,1–2) Le kadar je naš um spremenjen tako, da ni več osredotočen na posvetne stvari, ampak na Boga, lahko častimo v duhu. Kadar poskušamo slaviti in poveličevati Boga, nam lahko um preplavijo neštete moteče misli.
Tretjič, v duhu lahko častimo samo, če imamo čisto, odprto, spreobrnjeno srce. Ko je bil David preplavljen z občutki krivde zaradi greha z Batšébo (2 Samuel 11), ni mogel častiti Boga. Imel je občutek, da je Bog daleč od njega, ves dan je vpil in nanj je pritiskala Božja roka (Psalm 32,3b–4a). Ko pa je greh priznal, je bilo njegovo občestvo z Bogom obnovljeno, spet je lahko Boga iz srca častil in slavil. Doumel je: »Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.« (Psalm 51,19) Iz srca, ki ga teži neizpovedan greh, ne moreta privreti hvala in čaščenje Boga.
Druga značilnost resničnega čaščenja pa je, da častimo »v resnici«. Vse čaščenje je odziv na resnico, in ni boljšega merilnika resnice od Božje besede. Jezus je rekel Očetu: »Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17,17b) V Psalmu 119 piše »tvoja postava je resnica« (142b) in »načelo tvoje besede je resnica« (160a). Da bi lahko resnično častili Boga, moramo razumeti, kdo on je in kaj je storil; in povsem razodel se je samo v Svetem pismu. Čaščenje je izraz naše hvale, ki izvira iz globin srca, namenjene Bogu, ki ga je mogoče razumeti prek njegove besede. Če ne poznamo resnice Svetega pisma, ne poznamo Boga in ne moremo resnično častiti.
Kako se vedemo navzven, je pri krščanskem čaščenju drugotnega pomena. Ni pravil o tem, ali je treba pri skupnem čaščenju sedeti, stati, pasti na kolena, molčati, glasno peti ... O tem se je treba odločiti glede na to, kakšna je skupnost. Najpomembnejše je, da častimo Boga v duhu (v srcu) in resnici (umu).
English
Kaj pomeni krščansko čaščenje?
