Vprašanje
Kako naj v svojem krščanskem življenju doživljam veselje?
Odgovor
Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče.
Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi?
Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis 'milost'. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103.
Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. ... Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove.
David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu.
Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje ... Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14).
Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Kristusu, s tem ko ubogamo njegove zapovedi, ter se zanašamo na evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni cerkvi, ki jo je on zasnoval.
English
Kako naj v svojem krščanskem življenju doživljam veselje?
