Vprašanje
Kaj je meso?
Odgovor
John Knox (ok. 1510–1572) je bil škotski duhovnik in voditelj protestantske reformacije, velja pa tudi za ustanovitelja prezbiterijanstva na Škotskem. Marsikateri sodoben teolog Knoxa občuduje zaradi njegove gorečnosti do Boga ter predanosti resnici Svetega pisma in življenju v svetosti. A proti koncu življenja je ta pobožen človek priznal, kakšne bitke bojuje z grešno naravo, podedovano po Adamu (Rimljanom 5,12). Knox je zapisal: »Vem, kako huda je bitka med mesom in duhom pod težkim križem stiske, kjer ni nobene posvetne obrambe, temveč je sedanja smrt. Poznam godrnjanje in pritoževanje mesa[.]«
Knoxove besede zvenijo nadvse podobno kot besede apostola Pavla, ko je iskreno izpovedal, kako se spoprijema z grešno naravo: »Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu. Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rimljanom 7,14–24)
Pavel torej pravi, da je v njegovih »udih« nekaj, kar on imenuje »meso«; meso mu otežuje krščansko življenje in ga usužnjuje grehu. Luter je v predgovoru k Pismu Rimljanom tako razmišljal o Pavlovi rabi besede »meso«: »›Mesa‹ torej ne razumi, kot da je to samo ›meso‹, ki spada k nečistovanju, temveč Pavel ›meso‹ uporablja za celotnega človeka, vključno s telesom in dušo, umom in vsemi njegovimi sposobnostmi, kajti vse v njem hrepeni in stremi po mesu.« Luter tako poudarja, da »meso« pomeni čustva in želje, ki nasprotujejo Bogu – torej ne le na področju spolnosti, ampak na vseh področjih življenja.
Če želimo celovito razumeti pojem meso, si moramo ogledati, kako ga uporablja in opredeljuje Sveto pismo, kako se manifestira v življenju kristjanov in nekristjanov, kakšne so njegove posledice ter kako ga je mogoče navsezadnje premagati.
Opredelitev pojma meso
Grška beseda za meso sárx v Novi zavezi pogosto označuje fizično telo. V grško-angleškem leksikonu Nove zaveze in drugih zgodnjekrščanskih spisov (A Greek-English Lexicon of the New Testament and Other Early Christian Literature) je beseda opredeljena tako: »Fizično telo kot delujoča bitnost; zlasti pri Pavlu vsi deli telesa sestavljajo celoto, imenovano meso. Temu vlada greh v tolikšni meri, da so tam, kjer je meso, prisotne tudi vse oblike greha; in nič dobrega ne more živeti.«
Sveto pismo jasno pravi, da na začetku človeštva ni bilo tako. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je bil človek ustvarjen dober in popoln: »Bog je rekel: ›Naredimo človeka po svoji podobi[.]‹ [...] Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mojzes 1,26–27) Ker je Bog popoln in ker učinek v bistvu vedno predstavlja svoj vzrok (popolnoma dober Bog lahko ustvari samo nekaj dobrega; ali z Jezusovimi besedami: »Dobro drevo ne more roditi slabih sadov[.]« – Matej 7,18), lahko predpostavljamo, da sta bila Adam in Eva ustvarjena dobra in brezgrešna. Ko pa sta zgrešila, se je njuna narava pokvarila. Ta narava je potem prešla tudi na njune potomce. »Adam je živel sto trideset let in rodil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba. Imenoval ga je Set.« (1 Mojzes 5,3, poudarek dodan)
Nauk o grehu v Svetem pismu najdemo marsikje, na primer v Davidovih besedah: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati.« (Psalm 51,7) David o sebi ne pravi, da je plod prešuštniškega razmerja ali kaj takega, temveč da je s staršev nanj prešla padla, grešna narava. Greh vse od Adama naprej prehaja iz roda v rod.
Svetopisemska doktrina se od grške filozofije razlikuje v enem pomembnem vidiku. Sveto pismo trdi, da sta bili fizična in duhovna narava človeštva prvotno dobri. Filozofi kot na primer Platon pa so poudarjali dualizem. Iz tega je vzniknilo prepričanje, da je telo slabo, duh pa dober. Ta nauk je vplival na mišljenje različnih verskih skupin, na primer gnostikov, ki so menili, da je fizični svet po pomoti ustvarilo nekakšno nižje božanstvo, demiurg. Gnostiki so nasprotovali doktrini Kristusovega učlovečenja. Bili so namreč prepričani, da se Bog nikdar ne bi učlovečil, saj je snovno telo slabo. Apostol Janez se je s takim naukom srečal tudi osebno in je proti njemu svaril: »Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet. Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga.« (Prvo Janezovo pismo 4,1–3a)
Gnostiki so tudi učili, da ni pomembno, kaj človek počne v telesu, saj je pomemben samo duh. Ta platonski dualizem je v prvem stoletju učinkoval enako, kakor učinkuje danes: vodil je bodisi v razbrdanost bodisi v asketizem. Sveto pismo obsoja oboje (Kološanom 2,23; Juda 1,4).
V nasprotju z grško miselnostjo torej Sveto pismo uči, da sta bili fizična in duhovna narava človeka dobri, a ju je pokvaril greh. Končni rezultat greha je narava, ki je v Pismu pogosto imenovana »meso« – nekaj, kar nasprotuje Bogu in stremi po grešni zadovoljitvi. Pastor Mark Bubek meso opredeljuje tako: »Meso je nekakšen vgrajen zakon okvare ali polomije, zaradi katerega naravni človek ne more ustreči ali služiti Bogu. To je nekakšna notranja prisila, ki je dediščina človekovega padca. Odraža se v splošnem in konkretnem uporu proti Bogu in njegovi pravičnosti. Mesa ni mogoče obnoviti ali izboljšati. Edino upanje, da pobegnemo zakonu mesa, je v tem, da meso povsem umre, nadomesti pa ga novo življenje v Jezusu Kristusu.
Kako se delovanje mesa kaže in kako se z njim spoprijemamo
Kako se pri človeku kaže delovanje mesa? Sveto pismo na to vprašanje odgovarja tako: »Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.« (Galačanom 5,19–21)
Primeri delovanja mesa v svetu so očitni. Pomislite na žalostna dejstva v zvezi z učinkom pornografije v ZDA. Nedavna študija je pokazala, da v ZDA vsako sekundo
• za pornografijo potrošijo več kot tri tisoč dolarjev,
• pornografijo uporablja 28.258 ljudi,
• 372 ljudi v iskalnik tipka iskalne izraze s področja pornografije.
Polega tega je v ZDA vsakih 39 minut posnet nov pornografski video. Ti podatki potrjujejo besede preroka Jeremija, ki je žaloval tako: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17,9)
Posledice mesa
Sveto pismo pravi, da ima življenje v mesu najrazličnejše negativne posledice. Prvič, Sveto pismo pravi, da bo tisti, ki živi po mesu in si nikoli ne zaželi spremembe ali se spreobrne od svojega grešnega vedenja, doživel ločitev od Boga v tem življenju in v naslednjem:
• »Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt.« Rimljanom 6,21)
• »Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.« (Rimljanom 8,13)
• »Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje.« (Galačanom 6,7–8)
Poleg tega človek postane suženj svoje mesene narave: »Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost.« (Rimljanom 6,16) Suženjstvo vselej vodi v uničujoč življenjski slog in propadlost. Prerok Ozej je rekel: »Ker sejejo veter, bodo želi vihar.« (Ozej 8,7a)
Če poslušamo meso, se to vedno konča tako, da prelomimo Božji moralni zakon. Po drugi strani pa je Božji zakon pravzaprav nemogoče prelomiti; lahko ga le kršimo. Človek lahko na primer spleza na streho, si nadene ogrinjalo in skoči – v upanju, da bo prelomil zakon težnosti. A v hipu bo ugotovil, da ne more leteti; zakona težnosti ne more prelomiti – le samega sebe bo polomil. Zakon težnosti pa bo pravzaprav le potrdil. Enako velja glede moralnosti: človek morda z mesenim življenjem krši Božji moralni zakon. Slej ko prej pa se bo s svojim vedenjem nekako »polomil« – in s tem Božji moralni zakon le potrdil.
Kako premagati meso
V Svetem pismu je v treh korakih opisano, kako premagati meso in vzpostaviti pravi odnos z Bogom. Prvi korak je, da zaživimo iskreno – tako, da pred Bogom priznamo svoje grešno vedenje. To pomeni, da se moramo strinjati s tem, kar Pismo pravi o vseh, ki so rojeni človeškim staršem: da so ljudje grešniki in da na svet pridejo v pokvarjen odnos z Bogom, svojim Stvarnikom.
• »Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?« (Psalm 130,3)
• »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. […] Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas.« (1 Janez 1,8.10)
Naslednji korak je, da zaživimo v Duhu. To pomeni, da za odrešenje prosimo Boga in se nanj sklicujemo ter da prejmemo njegovega Svetega Duha, ki nam daje moč, da pred Bogom živimo pravično in ne ubogamo želja mesa. Ta preobrazba in nov način življenja sta v Pismu opisana na več mestih:
• »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,19b–20)
• »Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.« (Rimljanom 6,11)
• »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa.« (Galačanom 5,16)
• »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.« (Galačanom 3,27)
• »Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.« (Rimljanom 13,14)
• »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh[.]« (Efežanom 5,18)
• »Tvoj izrek hranim v svojem srcu, da ne bi grešil zoper tebe.« (Psalm 119,11)
Tretji korak je nekaj, čemur bi lahko rekli življenje smrti: da meso izstradamo njegovih želja, tako da postopoma umre. Čeprav je človek prek Božjega Duha na novo rojen, mora razumeti, da ima še vedno staro naravo z njenimi željami, ki se bojuje z novo naravo in željami, ki pridejo od Duha. Z vidika praktičnega ravnanja se kristjani zavestno izogibajo temu, da bi hranili staro meso, pač pa uresničujejo nove vrste vedenja, ki jih žene Duh:
• »Ti pa, Božji človek, béži pred [grešnimi dejanji]. Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost.« (1 Timotej 6,11)
• »Béži pred mladostnimi poželenji. Prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in mir s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda.« (2 Timotej 2,22)
• »Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.« (1 Korinčanom 9,27) • »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje.« (Kološanom 3,5)
• »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.« (Galačanom 5,24) • »Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.« (Rimljanom 6,6)
• »Vi pa se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Efežanom 4,20–24)
Sklep
Susanna Wesley, mati velikih pridigarjev in piscev krščanskih himn Johna in Charlesa Wesleyja, je greh in meso opisala tako: »Vse, kar slabi tvoj zdravi razum, ovira dovzetnost tvoje vesti, megli tvoj čut za Boga ali ti odvzema navdušenje nad duhovnimi rečmi – skratka vse, kar povečuje oblast mesa nad Duhom – zate postane greh, pa naj bo samo po sebi še tako dobro.« Eden ciljev krščanskega življenja je zmaga Duha nad mesom in spremenjeno življenje, ki se odraža v pravičnem življenju pred Bogom.
Ta boj je sicer zelo resničen (Sveto pismo to jasno pravi), toda kristjani imamo zagotovilo od Boga, da nam bo on navsezadnje prinesel zmago nad mesom. »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« (Filipljanom 1,6)
English
Kaj je meso?
