Vprašanje
Kaj je molitev v jezikih? Ali je molitev v jezikih molitveni jezik med kristjanom in Bogom?
Odgovor
Za začetne informacije preberite naš članek o daru govorjenja v jezikih. Kot dokaz molitve v jezikih se navajajo štirje primarni svetopisemski odlomki: Pismo Rimljanom 8,26; Prvo pismo Korinčanom 14,4–17; Pismo Efežanom 6,18 in Judovo pismo 1,20. Ker Pismo Efežanom 6,18 in Judovo pismo 1,20 omenjata »molitev v Duhu«, ne »molitve v jezikih«, lahko ti dve navedbi opustimo, ker se ne tičeta naše teme.
Pismo Rimljanom 8,26 nas uči: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« Dve ključni točki jasno kažeta, da se Pismo Rimljanom 8,26 ne nanaša na jezike kot molitveni jezik. Prvič, Pismo Rimljanom 8,26 pravi, da je Duh tisti, ki »vzdihuje«, ne kristjani. Drugič, Pismo Rimljanom 8,26 pravi, da »Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi«. Bistvo govorjenja v jezikih je izgovarjanje besed. Zato se Pismo Rimljanom 8,26 nanaša na posredovanje Svetega Duha, ločeno od kristjanov.
Tako ostajamo pri odlomku Prvo pismo Korinčanom 14,4–17, še zlasti pri v. 14: »Če namreč molim z darom jezika, moli moj duh, toda moj um je brez sadu.« Prvo pismo Korinčanom 14,14 razločno omenja »molitev z darom jezika«. Kaj to pomeni? Prvič, preučevanje sobesedila je izredno dragoceno. Prvo pismo Korinčanom, 14. poglavje, je predvsem primerjava/kontrast daru govorjenja v jezikih in daru preroštva. Vrstice 2–5 jasno kažejo, da je imel Pavel preroštvo za dar, večji od daru jezikov. Hkrati pa Pavel poudarja vrednost jezikov in izjavlja, da je vesel, da govori z darom jezikov bolj kot kdo drug (v. 18).
Apostolska dela, 2. poglavje opisuje prvo pojavitev daru jezikov. Na binkoštni dan so apostoli govorili z darom jezikov. Apostolska dela, 2. poglavje jasno pove, da so apostoli govorili v znanih človeških jezikih (Apostolska dela 2,6–8). Beseda, ki se jo prevaja z »jeziki« v Apostolskih delih 2 in v Prvem pismu Korinčanom 14, je »glosa«, ki pomeni ›jezik‹. To je beseda, iz katere izhaja izraz »glosar«, ki pomeni ›slovar‹. To ne morejo biti nerazumljivi zvoki. Govorjenje v jezikih je bila sposobnost govoriti v jeziku, ki ga govorec ne pozna, da bi lahko oznanil evangelij nekomu, ki tisti jezik razume. V prvem stoletju, v multikulturnem okolju Korinta, se je zdelo, da je dar jezikov še zlasti dragocen in pomemben. Tam so živeli ljudje, ki so govorili veliko različnih jezikov iz vsega rimskega cesarstva in izven njega. Korintski kristjani so lahko bolje oznanjali evangelij kot posledica daru jezikov. Vendar je Pavel dobro pojasnil, da je celo pri tej uporabi daru jezikov treba VEDNO tolmačiti ali »prevesti« izgovorjeno (Prvo pismo Korinčanom 14,13.27). Korintski kristjan je govoril z darom jezikov, s čimer je oznanjal Božjo resnico nekomu, ki je razumel ta jezik, potem pa je ta kristjan ali drug kristjan v cerkvi razlagal, kar je bilo rečeno, da bi lahko celotna skupnost razumela, kaj je bilo rečeno.
Kaj je potem molitev v jezikih in kako se razlikuje od govorjenja v jezikih? Prvo pismo Korinčanom 14,13–17 kaže, da je treba molitev v jezikih tudi razlagati. Zato se zdi, da je bila molitev v jezikih darovanje molitve Bogu. Ta molitev je služila nekomu, ki je razumel ta jezik, a jo je bilo treba tudi razlagati, da bi lahko celotno telo razumelo in se izgrajevalo.
Prvo pismo Korinčanom 14,13–17 ne uči, da je molitev v jezikih osebni, zasebni molitveni jezik. To zmotno razumevanje lahko povzamemo takole: molitev v jezikih je osebni molitveni jezik med kristjanom in Bogom (Prvo pismo Korinčanom 13,1), ki ga kristjan uporablja za izgrajevanje samega sebe (Prvo pismo Korinčanom 14,4). Ta razlaga je nesvetopisemska iz naslednjih razlogov: 1) Kako je lahko molitev v jezikih zasebni molitveni jezik, če ga je treba razlagati (Prvo pismo Korinčanom 14,13–17)? 2) Kako naj bi bila molitev v jezikih namenjena izgrajevanju samega sebe, če Sveto pismo pravi, da so duhovni darovi namenjeni izgrajevanju cerkve, ne sebe (Prvo pismo Korinčanom 12,7)? 3) Kako je lahko molitev v jezikih zasebni molitveni jezik, če je dar jezikov »znamenje za neverujoče« (Prvo pismo Korinčanom 14,22)? 4) Sveto pismo jasno pove, da nima vsak daru jezikov (Prvo pismo Korinčanom 12,11.28–30). Kako bi lahko bil dar jezikov dar za izgrajevanje samega sebe, če ga ne more imeti vsak kristjan? Zakaj bi Bog odrekel veliki večini kristjanov v zgodovini ta dar, domnevno namenjen izgrajevanju samega sebe?
Nekateri mislijo, da je molitev v jezikih »skrivni šifrirani jezik«, ki preprečuje hudiču in njegovim demonom, da bi razumeli naše molitve in jih tako izrabili nad nami. Ta razlaga je nesvetopisemska iz naslednjih razlogov: 1) Nova zaveza dosledno opisuje jezike kot človeški jezik in hudič in njegovi demoni prav dobro razumejo človeške jezike. 2) Sveto pismo opisuje nešteto kristjanov, ki molijo v svojem jeziku, naglas, brez skrbi, da bi hudič prekinil molitev. Tudi če hudič oz. njegovi demoni slišijo in razumejo molitve, ki jih molimo, nimajo nikakršne moči, da bi preprečili Bogu, da bi odgovoril na molitve v skladu s svojo voljo. Vemo, da Bog sliši naše molitve in zaradi tega dejstva sploh ni pomembno, ali hudič in njegovi demoni slišijo in razumejo naše molitve.
Kaj naj potem rečemo o mnogih kristjanih, ki so »izkusili molitev v jezikih« in se jim zdi zelo osebno izgrajujoča? Prvič, naša vera in praksa morata temeljiti na Svetem pismu, ne na izkušnjah. Svoje izkušnje moramo gledati v luči Svetega pisma, ne razlagati Svetega pisma v luči svojih izkušenj. Drugič, mnogi kulti in lažne religije tudi izvajajo govorjenje v jezikih/molitev v jezikih. Očitno Sveti Duh ne daje daru tem neverujočim poganom. Tako kaže, da lahko demoni oponašajo dar govorjenja v jezikih. Zaradi tega bi morali celo bolj skrbno preiskovati svoje izkušnje, ali so v skladu s Svetim pismom. Tretjič, študije so pokazale, da je lahko govorjenje/molitev v jezikih naučeno obnašanje. Ko človek posluša in opazuje druge, ki govorijo v jezikih, se lahko nauči postopka, celo podzavestno. To je najbolj verjetna razlaga za veliko večino primerov govorjenja/molitve v jezikih med kristjani. Četrtič, občutek »izgrajevanja samega sebe« je naraven. Človeško telo proizvaja adrenalin in endorfine, kadar izkusi nekaj novega, vznemirljivega, čustvenega oz. nepovezanega z razumnim razmišljanjem.
Molitev v jezikih je zagotovo stvar, o kateri morajo kristjani skrbno preučevati Sveto pismo. Ker je v primerjavi z evangelijem sekundarnega pomena, se lahko spoštljivo in ljubeče strinjamo, da se ne strinjamo. Molitev v jezikih zagotovo ni prepoznavni znak bolj duhovnega in bolj zrelega kristjana. Najsi obstaja ali ne obstaja nekaj takega, kot je molitev v jezikih kot osebni molitveni jezik, to ni temeljna doktrina krščanske vere. Čeprav skrbno razlaganje svetopisemskih besedil o molitvi v jezikih odklanja zamisel o zasebnem molitvenem jeziku za izgrajevanje samega sebe, priznavamo tudi, da so mnogi, ki molijo v jezikih, naši bratje in sestre v Kristusu in so vredni naše ljubezni in spoštovanja.
English
Kaj je molitev v jezikih? Ali je molitev v jezikih molitveni jezik med kristjanom in Bogom?
