Vprašanje
H komu naj molimo, k Očetu, Sinu ali Svetemu Duhu?
Odgovor
Vse molitve bi morale biti usmerjene k troedinemu Bogu Svetega pisma. Kristjani molimo k Očetu, preko Sina, po Svetem Duhu. Sveto pismo uči, da so vsi trije vključeni, kjer so vsi trije eno. Gospod Jezus nas uči, naj molimo k nebeškemu Očetu (Evangelij po Mateju 6,6–13; Evangelij po Luku 11,2; Evangelij po Janezu 14,13–14; 16,23–24). Kristjani molimo k Bogu Očetu preko Kristusa Sina, ker je Jezus eden in edini posrednik med Bogom in človekom (Prvo pismo Timoteju 2,5; Pismo Hebrejcem 9,15). To je pomen tega, da molimo »v Jezusovem imenu«. Pavel je spodbujal vernike v Efezu: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Pismo Efežanom 5,20). Jezus je zagotovil svojim učencem, da karkoli bodo prosili v njegovem imenu – kar pomeni v skladu z njegovo voljo – bodo dobili (Evangelij po Janezu 15,16; 16,23). Naročeno nam je, naj molimo v Svetem Duhu, to pomeni po njegovem vodenju in v njegovi moči (Pismo Efežanom 6,18; Judovo pismo 1,20). Molitev v Duhu pomeni, da dá Sveti Duh moč molitvi in jo predstavi Očetu v Jezusovem imenu (Pismo Rimljanom 8,15; 15,30; Pismo Galačanom 4,6). Krščanska molitev k troedinemu Bogu je molitev k Očetu, preko (ali v imenu) Sina, po/v moči Svetega Duha. Vsi trije so aktivni udeleženci v molitvi vernika.
Enako pomembno je, h komu naj ne molimo. Nekatere nekrščanske religije spodbujajo svoje pripadnike, naj molijo k številnim bogovom, mrtvim sorodnikom, »svetnikom« in duhovom. Katoličani so nepravilno naučeni, naj molijo k Mariji in k različnim drugim »svetnikom«. Takšne molitve niso svetopisemske in so dejansko žalitev troedinega Boga Svetega pisma. Da bi razumeli, zakaj, moramo samo pogledati naravo molitve. Molitev ima več elementov in če pogledamo samo dva – slavljenje in zahvaljevanje –, lahko vidimo, da je molitev v svojem bistvu čaščenje. Ko slavimo Boga, ga častimo zaradi njegovih lastnosti in njegovega dela v našem življenju. Ko mu darujemo molitve zahvaljevanja, častimo njegovo dobroto, usmiljenje in dobrotljivost do nas. Čaščenje daje slavo Bogu, edinemu, ki si zasluži biti poveličan. Problem z molitvijo h komurkoli drugemu kot Bogu je, da skušamo deliti njegovo slavo z drugimi. Vendar ne bo delil svoje slave (Druga Mojzesova knjiga 34,14; Izaija 48,11). Pravzaprav je molitev h komurkoli ali čemurkoli drugemu razen Bogu malikovanje. »Jaz sem GOSPOD, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom« (Izaija 42,8).
Drugi elementi molitve, kot so kesanje, priznanje in prošnja, so tudi oblike čaščenja. Pokesamo se, ker nas je Sveti Duh prepričal, da je Oče odpuščajoč in ljubeč Oče in da je dosegel naše odpuščanje v žrtvi svojega Sina na križu. Svoje grehe priznavamo, ker vemo: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen« (Prvo Janezovo pismo 1,9), in ga zaradi tega častimo. K njemu pridemo s prošnjami in posredovanjem, ker vemo, da nas ljubi in nas sliši, in ga častimo za njegovo usmiljenje in milost, da je pripravljen slišati in odgovoriti. Ko premišljujemo o vsem tem, zlahka vidimo, da si molitve k nekomu drugemu razen troedinemu Bogu ne moremo zamisliti, ker je molitev oblika čaščenja, čaščenje pa je rezervirano za Boga in samo za Boga. H komu naj molimo? Odgovor je k Bogu. Krščanska molitev k troedinemu Bogu in samo k njemu je molitev k Očetu, preko Sina, v Svetem Duhu.
English
H komu naj molimo, k Očetu, Sinu ali Svetemu Duhu?
