Vprašanje
Ali je nauk o prenehanju duhovnih darov(ang. cessationism) v skladu z nauki Svetega pisma?
Odgovor
Po nauku o prenehanju duhovnih darov sta »čudežna darova« jezikov in ozdravljenja končana; s koncem apostolske dobe je bilo konec tudi čudežev, značilnih za to dobo. Večina zagovornikov tega nauka je prepričana, da sicer Bog tudi danes zmore delati čudeže in jih dejansko dela, da pa Sveti Duh čudežnih znamenj ne dela več prek posameznikov.
Iz zapisov v Svetem pismu razberemo, da so se čudeži dogajali v posameznih obdobjih, in sicer s posebnim namenom: potrditi pristnost kakega novega sporočila od Boga. Mojzesu je bilo omogočeno, da je delal čudeže za potrditev prisotnosti svojega delovanja pred faraonom (2 Mz 4,1–8). Elija je s čudeži potrjeval pristnost svojega delovanja pred Ahábom (1 Kr 17,1; 18,24). Apostolom je bila dana moč, da so delali čudeže, ker je bilo treba pokazati Izraelu, da je njihovo delo verodostojno (Apd 4,10.16).
Tudi Jezus je med svojim javnim delovanjem delal čudeže; apostoli so jih imenovali »znamenja« (Jn 2,11). Janez poudari, da so bili čudeži dokaz verodostojnosti Jezusovega delovanja.
Ko se je po Jezusovem vstajenju oblikovala Cerkev in se je začela pisati Nova zaveza, so apostoli delali »znamenja«, npr. govorili so v jezikih in ozdravljali. »Zato dar jezikov ni znamenje za verujoče, temveč za neverujoče[.]« (1 Kor 14,22 – vrstica jasno pove, da dar ni bil namenjen za izgrajevanje Cerkve.)
Apostol Pavel je napovedal, da bo daru jezikov konec (1 Kor 13,8). Po čem lahko sklepamo, da se je že končal?
1) Govorjenje v jezikih je nastopilo pri apostolih, ti pa so bili v zgodovini cerkve edinstveni. Ko je bilo njihovo delo opravljeno, je prenehala tudi potreba po takih znamenjih za potrjevanje verodostojnosti.
2) Darovi čudežev (ali znamenj) so omenjeni le v najzgodnejših pismih, npr. v Prvem pismu Korinčanom. V poznejših knjigah, kot sta Pismo Efežanom in Pismo Rimljanom, je najti podrobne odlomke o darovih Duha, darovi čudežev pa niso omenjeni, čeprav je v pismu omenjen dar prerokovanja. Grška beseda, ki jo prevajamo kot »prerokovanje«, ne pomeni nujno napovedovanja prihodnosti.
3) Dar jezikov je bil znamenje za neverujoči Izrael, da je Božje odrešenje zdaj na voljo drugim narodom. (Gl. Prvo pismo Korinčanom 14,21–22 in Izaija 28,11–12.)
4) Dar jezikov je veljal za manj pomembnega od prerokovanja (pridiganja). Pridiganje Božje besede verujoče izgrajuje, jeziki pa jih ne. Pavel verujočim naroča, naj bodo bolj kot za dar jezikov vneti za prerokovanje (1 Kor 14,1–3).
5) Zgodovina kaže, da je dar jezikov prenehal. Cerkveni očetje jezikov sploh ne omenjajo več. Drugi pisci, npr. Justin, Origen, Janez Zlatousti in Avguštin, so menili, da je bil dar jezikov značilen samo za najzgodnejše obdobje cerkve.
6) Tudi sicer vse kaže, da je čudež govorjenja jezikov prenehal. Saj če bi bil na voljo še danes, se misijonarjem ne bi bilo treba učiti tujih jezikov. Potovali bi lahko v katerokoli državo in bi tekoče govorili jezik domačinov kakor apostoli v Apostolskih delih 2. Kar zadeva dar ozdravljanja, v Svetem pismu vidimo, da je bil povezan z delovanjem Jezusa in apostolov (Lk 9,1–2). Vidimo tudi, da je ob koncu apostolskega obdobja podobno kot govorjenje v jezikih tudi ozdravljanje postalo redkejše. Apostol Pavel je od mrtvih obudil Evtiha (Apd 20,9–12), ni pa ozdravil Epafrodita (Flp 2,25–27), Trofima (2 Tim 4,20), Timóteja (1 Tim 5,23) niti samega sebe (2 Kor 12,7–9). Razloga sta dva: a) ni bilo mišljeno, da bi bili prek tega daru ozdravljeni vsi kristjani, ampak je bil dar namenjen potrditvi verodostojnosti apostolstva; b) avtoriteta apostolov se je izkazala v zadostni meri, zato nadaljnji čudeži niso bili potrebni.
Vsi ti argumenti govorijo v prid nauku o prenehanju duhovnih darov. V Prvem pismu Korinčanom 13,13–14,1 Pavel pravi, da si moramo prizadevati za ljubezen, saj je to največji dar. Če pa si že želimo darov, naj si želimo, da bi prerokovali, saj bi s tem izgrajevali druge.
English
Ali je nauk o prenehanju duhovnih darov(ang. cessationism) v skladu z nauki Svetega pisma?
