Vprašanje
Kaj pomeni neprenehoma moliti?
Odgovor
Pavlova zapoved v Prvem pismu Tesaloničanom 5,17 »neprenehoma molite« lahko povzroči zmedo. Očitno ne pomeni, da moramo biti vsak dan ves dan v položaju s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi. Pavel ne govori o nenehnem glasnem govorjenju Bogu, ampak naj ostanemo v molitveni drži in vedenju do Boga skozi ves dan v vsem, s čimer se srečujemo. Vsak budni trenutek naj živimo v zavedanju, da je Bog prisoten ob nas. Ko živimo v tem zavedanju, bomo, kot nujna posledica, v molitvi v odnosu z Bogom o vsem, s čimer se srečamo.
Ko živimo skozi vsak dan in izkušamo vse, kar prinaša ta grešni svet, se naše misli zlahka obrnejo v zaskrbljenost, strah, malodušje in jezo. Krščanski odziv vere, naj »neprenehoma molimo«, je, da zavestno in hitro obrnemo vsako tako misel v molitev in vsako molitev v zahvaljevanje. V svojem pismu Filipljanom nam Pavel naroča, naj nehamo biti zaskrbljeni, pač pa: »ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Pismo Filipljanom 4,6). Pavel je učil kristjane v Kolosah: »Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte« (Pismo Kološanom 4,2). Pavel je spodbujal efeške kristjane, naj vidijo molitev kot orožje za uporabo pri bojevanju duhovnih bojev (Pismo Efežanom 6,18). Ko gremo skozi dan, naj bo molitev naš prvi odziv na vsako strašljivo situacijo, vsako vznemirljivo misel in vsako neželeno okoliščino, s katero se srečujemo. Trdno prepričanje v Božjo milostno previdnost daje ogenj temu življenju vere. Nasprotno pa pomanjkanje molitve izdaja neverno zanašanje nase namesto na Božjo suvereno milost. Neprenehna molitev je v bistvu nenehno zanašanje na našega ljubečega, milostnega in vsemogočnega nebeškega Očeta in skupnost z njim.
Dihanje je primerna prispodoba za neprenehno molitev. Normalno, zdravo človeško telo med počitkom neprenehoma diha v pravilnem ritmu. To nenehno vdihavanje in izdihavanje je potrebna aktivnost, ki omogoča vse druge potrebne in koristne vidike telesnih funkcij. Redna molitev skozi ves dan o vsem, s čimer se srečujemo, je naravna posledica normalnega, zdravega duhovnega življenja med počitkom v Kristusu in njegovi suvereni milosti. Omogoča vse druge potrebne in koristne vidike življenja v Kristusu.
Žal verujoči pogosto zadržujemo »duhovno dihanje« za dolga obdobja in mislimo, da so kratki, nepogosti trenutki molitve k Bogu dovolj, da preživimo. Vendar tako omejevanje »duhovnega dihanja« vodi v duhovno slabotnost in dovzetnost za greh. Dejstvo je, da če želimo uspevati, moramo biti nenehno v stanju molitvene odvisnosti od Kristusa. To »nenehno dihanje« – tako rekoč – neprenehne molitve je nujno potrebno, da bi bili duhovno polno funkcionalni.
Kot kristjani smo vedno znova v skušnjavi, da predpostavljamo, da sta varnost in blagoslov samoumevna, namesto da bi se zanašali na Božje usmiljenje in milost. Naše naravno nagnjenje je, da postanemo samozadostni v svojih zmožnostih, da bi dosegli duhovni uspeh s posvetnimi, mesenimi ukrepi. Ko cerkveni progami, ki temeljijo na posvetnih metodah in denarju, dajo začasne, impresivne rezultate, se nagibamo k temu, da zamešamo človeški uspeh z božanskim blagoslovom. V tej situaciji gorečega hrepenenja po Bogu in hrepenenja po njegovi skrbi ne bo, zato tudi ne bo neprenehne molitve. Vendar je trajna, vztrajna in nenehna molitev bistveni vidik krščanskega življenja in prihaja iz ponižnosti in zanašanja na Boga.
English
Kaj pomeni neprenehoma moliti?
