Vprašanje
Ali Bog v današnji cerkvi obnavlja službo apostola in službo preroka?
Odgovor
Gibanje za obnovo služb apostola in preroka izhaja iz prepričanja, da bi morali biti apostoli in preroki del cerkve, kakor piše v Pismu Efežanom 4,11–12: »In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa[.]«
Cerkev je v 1. stoletju poznala službo apostola in duhovni dar apostolstva. Službo so opravljali dvanajsteri Jezusovi učenci (namesto Juda se jim je pozneje pridružil Matija) in Pavel. Apostole je posebej izbral Kristus (Marko 3,16–19). O izbiri Matija kot nadomestila za Juda beremo v Apostolskih delih 1,20–26. V odlomku je Judov položaj imenovan »služba«. Poudariti moramo tudi, da je Pavla izbral Kristus (1 Korinčanom 15,8–9); Galačanom 1,1; 2,6–9). Ti ljudje so dobili nalogo, da položijo temelje za vesoljno cerkev (Efežanom 2,20). Ti temelji so bili položeni v 1. stoletju. Zato apostolske službe ni več. Ko je temelj položen, ne potrebujemo več delavcev za postavljanje temelja.
Obstajal je tudi dar apostolstva (ki ga ne gre zamenjevati s službo apostolstva; to je dvoje različnih pojmov). Duhovne darove so imeli Jakob (1 Korinčanom 15,7; Galačanom 1,19), Barnaba (Apostolska dela 9,27–28; 11,23–24), Andrónik in Junija (Rimljanom 16,7), verjetno Silván in Timótej (1 Tesaloničanom 1,1; 2:7) ter Apolo (1 Korinčanom 4,6. 9). Slednji so imeli duh apostolstva, niso pa bili v apostolski službi, ki je bila podeljena dvanajsterim in Pavlu. Ljudje z darom apostolstva so z Božjo avtoriteto širili sporočilo evangelija. Izvirni pomen besede apostol pomeni človeka, ki je opolnomočen odposlanec pošiljatelja. To je veljalo za ljudi, ki so opravljali apostolsko službo (npr. Pavel), kot tudi za tiste, ki so imeli duhovni dar (npr. Apolo). Sicer tudi danes živijo ljudje, ki so od Boga poslani, da bi širili evangelij, vendar je bolje, da jih ne imenujemo apostoli, saj bi to utegnilo povzročiti zmedo. Marsikdo se ne zaveda dveh različnih pomenov te besede.
Tudi dar prerokovanja je bil začasen. Kristus ga je dal za polaganje temeljev vesoljne cerkve (Pismo Efežanom 2,20). Prerok je oznanjal sporočilo od Gospoda kristjanom prvega stoletja. Ti namreč niso imeli privilegija, da bi imeli na voljo celo Sveto pismo (kakor ga imamo mi danes). Zadnja knjiga Nove zaveze, Razodetje, je bila napisana šele proti koncu prvega stoletja. Gospod je priskrbel može z darom, preroke, ki so oznanjali sporočila od Boga, dokler ni bil dokončan svetopisemski kanon.
Treba je poudariti, da sodobni nauki o ponovnem vzpostavljanju prerokov in apostolov nimajo nič skupnega s svetopisemskim pojmovanjem ljudi, ki so imeli dar preroštva in službo apostolov. Kdor uči tako obnovitev preroštva in apostolstva, pravi, da se prerokov ne bi smelo kritizirati ali vanje dvomiti, saj bi to pomenilo ugovarjanje Bogu. Pa vendar je apostol Pavel meščane Beróje pohvalil, ker so njegove nauke preverjali tako, da so jih primerjali s tem, kar piše v Svetem pismu (Apostolska dela 17,10–11). Galačanom pa je rekel, naj bo preklet vsakdo, kdor bi oznanjal evangelij, ki se razlikuje od evangelija, kakršnega so prejeli oni (Galačanom 1,8–9). Pavel je v vsem priznaval Sveto pismo kot najvišjo avtoriteto. Ljudje, ki danes o sebi trdijo, da so apostoli in preroki, imajo s tem za najvišjo avtoriteto sebe. Za Pavla in dvanajstere to nikakor ne velja.
Opozorimo tudi na to, da Sveto pismo o apostolih in prerokih pripoveduje v pretekliku. V Drugem Petrovem pismu 3,2 in Judovem pismu 1,3–4 beremo, da se ljudje ne bi smeli oddaljiti od sporočila, ki so ga posredovali apostoli. Pismo Hebrejcem 2,3–4 prav tako v pretekliku pripoveduje o tistih, ki so sporočilo utrdili in je zanj pričal Bog »z znamenji in čudeži, z raznovrstnimi močmi in s podeljevanji Svetega Duha«.
English
Ali Bog v današnji cerkvi obnavlja službo apostola in službo preroka?
