Vprašanje
Ali vam bo Bog odpustil, če vedno znova storite isti greh?
Odgovor
Na vprašanje bomo najlažje odgovorili, če si ogledamo nekaj globokih svetopisemskih odlomkov o odpuščanju. Prvega najdemo v knjigi Psalmi: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, [GOSPOD] oddaljuje od nas naša hudodelstva.« (Psalm 103,12) Ena najučinkovitejših satanovih zvijač pri kristjanih je njegovo prepričevanje, da nam grehi niso zares odpuščeni, čeprav Božja beseda pravi nasprotno. Če smo resnično po veri sprejeli Jezusa za Odrešenika, pa imamo še vedno neprijeten občutek in dvome o tem, ali nam je resnično odpuščeno, je lahko tega krivo delovanje demonskih sil. Te so namreč zelo sovražne, če se človek izmakne njihovi oblasti, zato nam poskušajo v um zasejati seme dvoma o tem, ali smo res odrešeni. Ena izmed najbolj zahrbtnih satanovih zvijač je ta, da nas nenehno spominja na naše pretekle prestopke ter nas na njihovi podlagi prepričuje, da nam Bog teh prestopkov nikakor ni odpustil in da nas ni prerodil. Zaradi teh hudičevih napadov se nam je včasih res težko preprosto nasloniti na Božje obljube in zaupati v njegovo ljubezen.
Psalm pa pravi ne le, da nam Bog grehe odpušča, temveč da jih tudi povsem odstrani iz svoje navzočnosti. To je nekaj izjemno globokega. Mi ljudje ta proces zelo težko razumemo, zato se nas zlahka polastijo skrbi in se začnemo spraševati, ali je odpuščanje resnično, namesto da bi ga samo sprejeli. Rešitev je v tem, da preprosto nehamo dvomiti in se počutiti krive, ob tem pa se naslonimo na Božje obljube o odpuščanju.
Naslednji pomemben odlomek k tej temi je Prvo Janezovo pismo 1,9: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« Neverjetna obljuba! Bog svojim otrokom odpusti grehe, če le pridejo k njemu skesani in ga prosijo za odpuščanje. Božja milost je tako velika, da lahko grešnika očisti njegovega greha, in grešnik postane Božji otrok. In tudi če nam spodrsne, nam je lahko odpuščeno.
V Evangeliju po Mateju 18,21–22 beremo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ›Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.‹« Peter je verjetno mislil, da je bil velikodušen, saj je predlagal, da grešniku ne vrnemo enakega z enakim, ampak mu damo nekaj manevrskega prostora: recimo, da mu odpustimo do sedemkrat. Osmič pa odpuščanja in usmiljenja že zmanjka. Kristus pa je Petrova pravila gospodarjenja z milostjo postavil pod vprašaj in pokazal, da je odpuščanje za tiste, ki ga iščejo, neskončno. To pa omogoča le Bog s svojo neskončno milostjo, ki jo je zagotovila Kristusova kri, prelita na križu. Zaradi Kristusove odpuščajoče moči smo lahko vedno očiščeni greha, če le Boga ponižno prosimo za odpuščanje.
Obenem pa je treba poudariti, da ni v skladu s Svetim pismom, če kristjan vedno znova greši in nenehno živi grešno (1 Janez 3,8–9). Zato nas Pavel opominja: »Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa preizkušnje niste prestali!« (2 Korinčanom 13,5) Kot kristjani zgrešimo, a ne živimo v nenehnem, neskesanem grehu. Vsi imamo hibe in lahko proti svoji volji zapademo v greh. Še apostolu Pavlu se je zgodilo, da je zaradi delovanja greha v svojem telesu počel, česar ni hotel početi (Rimljanom 7,15). A kakor Pavel se moramo tudi mi odzvati tako, da greh sovražimo, se ga pokesamo in prosimo za božansko milost, da bi ga premagali (Rimljanom 7,24–25). Čeprav nam ni treba pasti, saj nam je na voljo zadostna Božja milost, se nam to kdaj vseeno zgodi, ker se zanašamo na svojo nezadostno moč. Celo kadar v veri omahnemo in kakor Peter v besedi ali dejanjih zatajimo Gospoda, imamo še vedno možnost, da se pokesamo in nam je greh odpuščen.
Še ena izmed satanovih zvijač je ta: satan nas prepričuje, da za nas ni več upanja odpuščanja, ozdravljenja in obnovitve. Poskuša nam vzbuditi občutek, da smo za vedno ujetniki krivde in da nismo več vredni Božjega odpuščanja. Toda ali smo ga bili sploh kdaj vredni?! Bog nas je ljubil, nam odpustil in nas izvolil v Kristusu že pred stvarjenjem sveta (Efežanom 1,4–6), in to ne zaradi česarkoli, kar smo storili mi sami, ampak »da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva« (Efežanom 1,12). Ne pozabimo, da ni kraja, kamor bi lahko pobegnili, kjer nas Božja milost ne bi mogla več doseči; in ni globine, v katero bi lahko padli, od koder nas Bog ne bi mogel več izvleči. Njegova milost je večja od našega greha. Naj smo šele pravkar skrenili s poti ali pa že tonemo in se utapljamo v grehu, vedno lahko prejmemo milost.
Milost je Božji dar (Efežanom 2,8). Kadar grešimo, nas Sveti Duh prepriča, da smo grešili, in prevzame nas »žalost, ki je v skladu z Bogom« (2 Korinčanom 7,10–11). Sveti Duh pa naše duše ne bo obsodil, kot da ni upanja – in sicer zato, ker ni »nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« (Rimljanom 8,1). Duh ljubeče in milostno deluje v nas ter nas prepričuje o grehu. Milost ni izgovor za greh (Rimljanom 6,1–2) in je ne smemo zlorabljati; to pomeni, da je grehu treba reči greh, namesto da bi ga obravnavali kot neškodljivega in nežaljivega. Neskesane kristjane je treba ljubeče soočiti z njihovim grehom in jih usmerjati k svobodi; nekristjanom je treba povedati, da se morajo pokesati. Moramo pa tudi poudariti, kaj je rešitev, saj »smo prejeli milost za milostjo« (Janez 1,16). Po milosti živimo, po milosti smo odrešeni, po milosti smo posvečeni, po milosti bomo obvarovani in posvečeni. Kadar storimo greh, se pokesajmo in greh priznajmo Bogu, in prejeli bomo milost. Zakaj bi živeli grešno, ko pa nam Kristus ponuja, da nas spravi z Bogom?
English
Ali vam bo Bog odpustil, če vedno znova storite isti greh?
