Vprašanje
Če sem odrešen in so mi vsi grehi odpuščeni, zakaj ne bi grešil naprej?
Odgovor
Apostol Pavel je na zelo podobno vprašanje odgovoril v Pismu Rimljanom 6,1–2: »Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?« Misel, da bi človek, obnovljen po Svetem Duhu, še naprej živel kot suženj greha, je Svetemu pismu povsem tuja. Kristjani so nove stvaritve (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Sveti Duh, ki prebiva v nas, nas postopoma spreminja: namesto da bi opravljali dela mesa (Pismo Galačanom 5,19–21), začnemo obrajati sad Duha (Pismo Galačanom 5,22–23). Krščansko življenje je posvečeno življenje, ker je kristjan posvečen človek.
Krščanstvo se od vseh drugih verstev razlikuje po tem, da je Bog po Jezusu Kristusu za nas naredil, česar nikoli ne bi mogli narediti sami. Božanski dosežek Boga je v tem, da nas je osvobodil suženjstva grehu in nas naredil za sužnje pravičnosti v moči Svetega Duha. Vsa druga verstva so zmotna, saj temeljijo na pojmovanju, da si moramo Božjo naklonjenost in odpuščanje prislužiti. Vsa učijo, da so za pomiritev Boga potrebni človeški dosežki. Vsa zahtevajo, da moramo početi to in to da ne smemo več početi tistega in tistega, da bi si lahko prislužili Božjo ljubezen in usmiljenje. Pravo krščanstvo uči, da verujoči živimo sveto, ker smo bili rojeni od zgoraj z milostjo po veri v to, kar je za nas naredil Jezus.
Kako bi se sploh lahko kdor koli, ki je bil v resnici rešen kazni greha, večnosti v peklu, vrnil k enakemu grešnemu življenju na poti v pekel? Le kako bi se lahko kdo, ki je bil očiščen omadeževanosti zaradi greha, želel vrniti v isto kloako pokvarjenosti? Kako bi lahko kdo, ki je bil odkupljen po Jezusovi namestniški smrti, živel naprej, kot da se ni nič spremenilo? Kako bi lahko kdo, ki se zaveda, kako je Kristus trpel zaradi njegovih grehov, še naprej grešil, kot da bi bilo Kristusovo trpljenje brez pomena? Na novo rojen, obnovljen človek, v katerem prebiva Sveti Duh, ne more tako ravnati.
V Pismu Rimljanom 6,11–15 je rečeno: »Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo. Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor!«
Za resnično spreobrnjene ljudi nadaljevanje grešnega življenja ne pride v poštev. Ker je bila posledica našega spreobrnjenja pridobitev povsem nove narave, ne želimo več živeti v grehu. Da, kristjani smo še vedno grešniki. A namesto da bi nas greh obvladoval, kot nas je nekoč, ga zdaj sovražimo in se proti njemu bojujemo – v hrepenenju, da bi ga bili rešeni. Misel, da bi Kristusovo namestniško žrtev izkoriščali za namerno grešno življenje, je za resnično spreobrnjenega človeka neznosna. Kdor se ima za kristjana, a si še vedno želi in še vedno živi grešno življenje, ima dober razlog, da dvomi v svoje odrešenje. »Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa preizkušnje niste prestali!« (Drugo pismo Korinčanom 13,5)
English
Če sem odrešen in so mi vsi grehi odpuščeni, zakaj ne bi grešil naprej?
