Vprašanje
Kaj so ovire za učinkovito molitveno življenje?
Odgovor
Najbolj očitna ovira za našo učinkovito molitev je prisotnost nepriznanih znanih grehov, ki jih nočemo zapustiti. Ker je Bog svet, popolnoma čist in v celoti pravičen, nepriznani znani grehi, ki se jih nočemo pokesati, ustvarijo prepreko med njim in nami. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). David se je strinjal s tem, saj je iz izkušenj vedel, da je Bog daleč od tistih, ki skušajo skriti svoj greh: »Ko bi bil v srcu videl zlobo, bi me Gospod ne bil uslišal« (Psalm 66,18).
Sveto pismo omenja več področij greha, ki ovira molitev kristjana. Prvič, ko netipično živimo po mesu, namesto po Duhu. Jakobovo pismo 4,1–10 opisuje, kako naš greh uniči odnose z drugimi in našo zmožnost, da bi ustrezno komunicirali z Bogom v molitvi. Čeprav v nas prebiva Sveti Duh, ki nas obnavlja z novo naravo, ko smo rojeni od zgoraj, prebiva v starem, pokvarjenem mesu. Naša nova duhovna narava v Duhu, ki živi za Boga, se bojuje s staro, grešno naravo našega mesa (Pismo Rimljanom 7,14–25). V tem vseživljenjskem boju moramo verujoči hoditi v Duhu in ohranjati korak z Duhom (Pismo Galačanom 5,16–26). Zato moramo paziti, da ne živimo »po mesu, ampak po Duhu« (Pismo Rimljanom 8,4), ki živi v nas. V Kristusu smo dolžni živeti po Duhu, in ne po mesu (Pismo Rimljanom 8,12–14). Samo takrat bomo lahko molili v tesni skupnosti s Svetim Duhom k Očetu po Sinu.
Eden od načinov, kako se kaže življenje v mesu, je v sebičnosti, še eni oviri za učinkovito molitev. Ko so naše molitve sebično motivirane in prosimo Boga za to, kar hočemo mi, namesto za to, kar hoče on, naši motivi ovirajo naše molitve. »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji« (Prvo Janezovo pismo 5,14). Prošnja po Božji volji je enaka prošnji v podrejenosti njegovi volji, kakršna koli že je, ne glede na to, ali vemo ali ne, kaj je ta volja. Tako kot v vseh stvareh naj bo Jezus naš zgled molitve. Vedno je molil v volji svojega Očeta: »… toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Evangelij po Luku 22,42). Sebične molitve so vedno tiste, ki so namenjene zadovoljitvi naših sebičnih želja, in ne smemo pričakovati, da bo Bog uslišal takšne molitve. »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jakobovo pismo 4,3).
Življenje po sebičnih, mesenih željah bo tudi oviralo naše molitve, ker vodi v otrdelost srca do drugih. Ko gremo k Bogu v molitvi, bi morala biti naša prva skrb njegova volja. Druga bi morala biti potrebe drugih. Ta zaključek temelji na razumevanju, naj imamo druge za boljše od sebe in naj ne gledamo samo nase, ampak tudi na druge (Pismo Filipljanom 2,3–4).
Velika ovira za učinkovito molitev je duh neodpuščanja do drugih. Ko nočemo odpustiti drugim, požene grenka korenina v našem srcu in zaduši naše molitve. Kako lahko pričakujemo, da bo Bog izlil svoje blagoslove na nas, nezaslužne grešnike, če gojimo sovraštvo in zagrenjenost do drugih? To načelo je čudovito prikazano v priliki o služabniku, ki ni hotel odpustiti, v Evangeliju po Mateju 18,23–35. Ta zgodba nas uči, da nam je Bog odpustil dolg, ki je čezmerno velik (naš greh), in pričakuje od nas, da bomo odpustili drugim, kakor je bilo odpuščeno nam. Če tega nočemo storiti, je to ovira za naše molitve.
Še ena velika ovira za učinkovito molitev je nevera in dvom. To ne pomeni, kot mislijo nekateri, da ker pridemo k Bogu prepričani, da bo uslišal naše molitve, je nekako dolžan, da to stori. Molitev brez dvoma pomeni molitev v zaupnem zanašanju na Božji značaj, njegovo naravo in motive. »Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Pismo Hebrejcem 11,6). Ko pridemo k Bogu v molitvi in dvomimo v njegov značaj, namen in obljube, ga strašno užalimo. Naša zaupnost mora biti v njegovo zmožnost, da usliši katero koli prošnjo, ki je v skladu z njegovo voljo in namenom za naše življenje. Moliti moramo z razumevanjem, da so njegovi nameni najboljši možni scenarij. »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda, mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh« (Jakobovo pismo 1,6–7).
Nazadnje je tudi neenotnost v domu zagotovo ovira za molitev. Peter to specifično omenja kot oviro molitvam moža, čigar odnos do žene je manj kot pobožen. »Prav tako možje! Z razumevanjem živite s svojimi ženami, v časti jih imejte kot nežnejša bitja, saj so skupaj z vami tudi one deležne milosti življenja. Tako ne bo vašim molitvam nič v napoto« (Prvo Petrovo pismo 3,7). Kjer obstaja resen konflikt v družinskih odnosih in kjer glava doma ne kaže drže, kakršno omenja Peter, je moževa molitvena komunikacija z Bogom ovirana. Prav tako morajo žene upoštevati svetopisemska načela podrejanja svojemu možu kot glavi, če ne želijo, da bodo njihove molitve ovirane (Pismo Efežanom 5,22–24).
Na srečo lahko vse te ovire za molitev takoj odpravimo, če pridemo k Bogu z molitvami priznanja in kesanja. Prvo Janezovo pismo 1,9 nam zagotavlja: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« Ko to storimo, uživamo v jasnem in odprtem kanalu komunikacije z Bogom in naše molitve ne bodo samo slišane in odgovorjene, ampak bodo tudi napolnjene z globokim občutkom radosti.
English
Kaj so ovire za učinkovito molitveno življenje?
