Vprašanje
Kaj je posredniška molitev?
Odgovor
Čisto preprosto, posredniška molitev je molitev za druge k Bogu Očetu, skozi Jezusa Kristusa Sina, po Svetem Duhu. Ta vloga posredovanja v molitvi za druge je prevladovala v Stari zavezi, v življenju Abrahama, Mojzesa, Davida, Samuela, Ezekija, Elija, Jeremija, Ezekiela in Daniela. Jezus Kristus je v Novi zavezi razglašen za dokončnega posrednika. V soglasju s Kristusom postane vsa krščanska molitev posredovanje, saj je darovana Bogu Očetu skozi Jezusa Kristusa Sina po Svetem Duhu. Jezus je zaprl vrzel med nami in Bogom, ko je umrl na križu in vstal od mrtvih. Kot naš poveličani, večni véliki duhovnik Jezus prinaša nas in naše posredovanje k Bogu Očetu (Pismo Hebrejcem 4,14–10,22). Krščanska posredniška molitev pomeni, da se pridružimo Jezusovemu posredovanju za druge kristjane in izgubljene ter prosimo Boga Očeta, da poteši njihove potrebe po Svetem Duhu v skladu z njegovo voljo. »Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus« (Prvo pismo Timoteju 2,5). »Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?« (Pismo Rimljanom 8,34).
Čudovit model posredniške molitve najdemo v Danielu 9. Ima vse elemente prave posredniške molitve. Je odziv na Božjo besedo (v. 2); zaznamuje jo gorečnost (v. 3) in zatajevanje samega sebe (v. 4); nesebično se poistoveti z Božjim ljudstvom (v. 5); okrepljena je s priznanjem (v. 5–15); zanaša se na Božji značaj (v. 4, 7, 9, 15); njen cilj je Božja slava (v. 16–19). Tako kot Daniel naj bi kristjani prihajali k Bogu Očetu za druge strti in kesaje, priznavali naj bi svojo nevrednost in zatajevali sami sebe. Daniel ne pravi: »Pravico imam, da to zahtevam od tebe, Bog, saj sem eden tvojih posebnih, izbranih posrednikov.« Pač pa reče: »Grešnik sem,« in zato »Nimam pravice zahtevati kar koli od tebe.« Prava posredniška molitev ne išče samo spoznanja Božje volje in uslišane molitve, ampak jo ima za uslišano, ne glede na to, ali nam koristi, in ne glede na to, kar nas stane. Prava posredniška molitev išče Božjo slavo, ne našo.
V nadaljevanju je samo delni seznam tistih, za katere naj bi darovali posredniško molitev: za vse na oblasti (Prvo pismo Timoteju 2,2); oznanjevalce (Pismo Filipljanom 1,19); cerkev (Psalm 122,6); prijatelje (Job 42,8); vse, ki prebivajo v isti deželi (Pismo Rimljanom 10,1); bolne (Jakobovo pismo 5,14); sovražnike (Jeremija 29,7); tiste, ki nas preganjajo (Evangelij po Mateju 5,44); tiste, ki nas zapustijo (Drugo pismo Timoteju 4,16); in za vse ljudi (Prvo pismo Timoteju 2,1).
V sodobnem krščanstvu je zmotna miselnost, da so tisti, ki darujejo posredniške molitve, poseben razred »super kristjanov«, ki jih je Bog poklical v specifično službo posredovanja. Sveto pismo jasno pove, da smo vsi kristjani poklicani, da smo posredniki. Sveti Duh posreduje za nas v skladu z Božjo voljo (Pismo Rimljanom 8,26–27). Kot tisti, v katerih prebiva Sveti Duh, moramo tudi mi posredovati drug za drugega. To ni privilegij, omejen na ekskluzivno krščansko elito; to je svetopisemska zapoved za vse. Pravzaprav je neposredovanje za druge greh. »In tudi nad menoj naj nikakor ne bo ta greh proti GOSPODU, da bi nehal za vas moliti!« (Prva Samuelova knjiga 12,23).
Prav gotovo Peter in Pavel, ko sta prosila druge, naj posredujejo zanju, nista omejila svoje prošnje na tiste s posebnim klicem za posredovanje. »Peter je bil torej v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu« (Apostolska dela 12,5). Bodite pozorni na to, da je cela cerkev molila zanj, ne samo tisti z darom posredovanja. V Pismu Efežanom 6,16–18 Pavel spodbuja efeške kristjane – vse – k temeljem krščanskega življenja, ki vključujejo posredniško molitev »z vsakršnimi molitvami in prošnjami«. Jasno je, da je posredniška molitev normativen del učenčevstva za vse kristjane.
Poleg tega je Pavel prosil za molitev zase vse kristjane v Rimu (Pismo Rimljanom 15,30). Spodbujal je tudi Kološane, naj posredujejo zanj (Pismo Kološanom 4,2–3). Nikjer v nobeni svetopisemski prošnji za posredovanje ne kaže, da bi lahko posredovala ali morala posredovati samo določena skupina kristjanov. Nasprotno, tisti, ki prosijo druge, naj posredujejo zanje, bi se morali biti zmožni zanašati na vse kristjane, ki poznajo njihove potrebe! Miselnost, da je posredniška molitev privilegij in poklicanost samo nekaterih kristjanov, nima svetopisemske osnove. Še huje, to je uničujoča miselnost, ki pogosto vodi v prevzetnost in občutek večvrednosti.
Bog kliče vse kristjane k posredniški molitvi. Božja želja je, da bi bil vsak kristjan redno aktiven v posredniški molitvi. Kakšen čudovit in poveličan privilegij imamo, da lahko pogumno pridemo pred prestol vsemogočnega Boga z molitvami za druge!
English
Kaj je posredniška molitev?
