Vprašanje
Kdaj je pravi čas za zakon?
Odgovor
Pravi čas za zakon se razlikuje za vsako osebo in je edinstven za vsako situacijo. Stopnja krščanske zrelosti in napredovanje v posvečenju sta spremenljiva faktorja. Nekateri so pripravljeni na zakon pri 18 ali celo mlajši, nekateri pa niso nikoli pripravljeni. Ker se evropska stopnja ločitev v mnogih državah približuje 50 odstotkom ali jih celo presega in ker se vse več parov odloči, da se ne bodo poročili, je očitno, da večina naše družbe ne gleda na zakon kot na večno zavezo. Vendar je to poganski svetovni nazor, ki naravno nasprotuje Božjemu in ga na žalost lahko pričakujemo (Prvo pismo Korinčanom 1,25–31; 3,18–20).
Neomajna zavezanost svetopisemski resnici, da je zakon nezlomljiva vez, je nujna za uspešen zakon in jo je treba nedvoumno priznati, preden sploh začneš razmišljati o hoji oz. dvorjenju potencialnemu življenjskemu partnerju. Pristno krščansko učenčevstvo in posvečenost vključuje veliko več kot preprosto občasno obiskovanje cerkve ob nedeljah in vključenost v nekatere druge aktivnosti, povezane s cerkvijo. Začne se z novim, nadnaravnim, duhovnim rojstvom, Božjo prenovo duha, ki nas spremeni iz duhovno mrtvih v duhovno žive v Kristusu. To večno življenje v Kristusu, ki ga daje Sveti Duh, spremeni vsak vidik našega življenja v poslušnost Božji volji, ki jo najdemo v Svetem pismu. To vključuje veselo sprejemanje in podrejanje Božjemu učenju o trajnosti zakona, ki ga najdemo v Svetem pismu. Poleg tega se kristjani vsak dan spreminjajo in krepijo s Svetim Duhom, da živijo, kar Sveto pismo uči o medsebojni ljubezni, spoštovanju, predanosti, služabništvu, spolnih odnosih in dopolnjujočih vlogah moža in žene itd. Kristjani, ki se želijo poročiti, storijo dobro, če temeljito preučujejo Božja pričakovanja za zakon, ki jih najdemo v Svetem pismu, preden se poročijo. Prostovoljna podrejenost mentorstvu vsaj enega zrelega krščanskega poročenega para kot vzornika je tudi izredno koristna. Ta starejši, bolj moder, bolj posvečen par lahko odgovarja na vprašanja in vodi v uspešen zakon. Uči lahko, kako ustvariti telesno in netelesno intimnost in kako skupaj rasti v veri. Prosite starešine v cerkvi, da vam pomagajo vzpostaviti takšen mentorski odnos.
Bodoči poročeni par se mora pred poroko dobro poznati. Vsak bi moral poznati izrecno potrditev drugega o svetosti zakona. Skupaj naj preučujeta Sveto pismo glede naukov o družinskih financah, odnosih s priženjeno/primoženo družino, svetosti življenja, dopolnjujočih nalogah moža in žene glede zaposlitve in skrbi za dom, vzgajanju otrok, vključno z discipliniranjem. Ta razširjeni proces bo odkril drugemu stopnjo duhovne zrelosti druge osebe in dodatno pokazal, ali je pripravljena na zakon. Žal se mnogi samo imenujejo kristjani in ne gredo skrbno skozi ta proces. Kasneje, ko mine vročičnost zakona, odkrijejo, da sami niso odrešeni ali da so se poročili z nekristjanom. Zato bi moral vsak par, ki premišljuje o poroki, uspešno dokončati vse te stvari in še več v predzakonskem svetovanju z usposobljenim krščanskim svetovalcem ali usposobljenim starešino. Pravzaprav starešine ne bi smeli poročati, dokler osebno ne potrdijo, da so bile vse te stvari narejene.
Poroka ni preprosto naključna zaveza, ki jo nekdo izreče, da bi zakonsko dobil fanta ali dekle, ki si ga želi. Pač pa je sveta zaveza med moškim in žensko drug drugemu in Bogu. Je svečana in nepreklicna obljuba, da bosta ostala zvesto združena v svetem zakonu za Božjo slavo do konca življenja. Krščanski zakon je trajen, ne glede na potencialne težave, ki se neizogibno pojavijo zaradi neuresničenih želja, financ, slabega zdravja, neizpolnjenih spolnih želja, nepredvidene tragedije itd. Krščanski zakon vztraja v vsaki okoliščini, vključno s prepiranjem, jezo, obupanostjo, katastrofo, depresijo, zagrenjenostjo, zasvojenostjo in osamljenostjo. V zakon nikoli ne smemo stopiti z zamislijo, da je ločitev ena od možnosti – niti zadnja možnost ne. Božja ohranjajoča milost nam bo preprečila, da bi bili v skušnjavi, da se ločimo, ker mislimo, da tega ne moremo več prenašati (Prvo pismo Korinčanom 10,13). Vendar se morajo krščanski pari izrecno, besedno zavezati drug drugemu in cerkvi pred poroko, med njo in po njej, da bodo predani Bogu in njegovemu načrtu za zakon. Drzno in vedno znova morajo zatrjevati, da ločitev ni ena od možnosti.
Pomembno se je spomniti, da nam bo Bog izpolnil želje našega srca, dokler se ujemajo z njegovimi (Psalm 20; 34,7). Na žalost se večina ljudi poroči, ker se jim to »zdi prav«. V zgodnjih obdobjih dvorjenja in zakona vidite prihajati drugo osebo in dobite metuljčke v trebuhu. Romantika je na višku in poznate občutek »zaljubljenosti«. Mnogi pričakujejo, da bo ta občutek ostal za vedno. V resnici je tako, da običajno ne ostane. Zaradi tega so mnogi razočarani in streznjeni, zato se zakon konča z ločitvijo, ko ti občutki izginejo. Za tiste v uspešnih zakonih, ki so bili sklenjeni in ohranjani v skladu s Svetim pismom, pa ni treba, da navdušenje nad tem, da so z drugo osebo, mine. Namesto tega se metuljčki umaknejo globlji ljubezni, močnejši predanosti, trdnejšemu temelju in neuničljivi varnosti.
Sveto pismo jasno pove, da je ljubezen dejanje, ne čustvo. To je očitno, ko nam je rečeno, naj ljubimo svoje sovražnike (Evangelij po Luku 6,35). Prava ljubezen je mogoča, ko se prepustimo delu Svetega Duha v nas in skozi nas ter gojimo sadove svojega odrešenja (Pismo Galačanom 5,22–23). Ljubezen je vsakodnevna izbira krščanskih učencev, da umrejo sebi in svoji sebičnosti, v poslušnosti Kristusu. Pavel nam pravi, kako naj ljubimo druge, v Prvem pismu Korinčanom 13,4–7: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Ko smo pripravljeni ljubiti drugo osebo, kot opisuje odlomek Prvo pismo Korinčanom 13,4–7, je to pravi čas za zakon.
English
Kdaj je pravi čas za zakon?
