Apostolska Dela
Pisec: Iz Evangelija po Luku 1,1–4 in Apostolskih del 1,1–3 je jasno, da je isti od Boga navdihnjeni človeški pisec napisal Evangelij po Luku in Apostolska dela. Pisanja očetov zgodnje cerkve, kot so Irenej, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Origen, Evzebij in Hieronim, potrjujejo, da je Luka, zdravnik in tovariš apostola Pavla, napisal tako Evangelij po Luku kot Apostolska dela (Pismo Kološanom 4,14; Drugo pismo Timoteju 4,11).Čas pisanja: Apostolska dela so bila napisana pred koncem prvega Pavlovega rimskega jetništva, okrog leta 60–62 po Kr. (Apostolska dela 28,30–31).
Namen pisanja: Apostolska dela poročajo o glavnih dogodkih zgodnje cerkve. Poudarjajo prihod Svetega Duha na binkoštni dan, ki je usposobil učence za učinkovite priče za Jezusa Kristusa (pogl. 2) v Jeruzalemu, Judeji, Samariji in vse do skrajnih mej sveta (Apostolska dela 1,8). Bog Sveti Duh (tretja oseba troedinega Boga) spreobrne, naseli, uči, graja in vodi vernike kot svetovalec in tolažnik. Naredil je čudeže po apostolu Petru, Janezu in Pavlu ter potrdil, da je njihovo sporočilo pravi evangelij v nebo vzetega Jezusa. Bog Sveti Duh spreminja Božje izvoljene iz vseh narodov samo po milosti, samo po veri, samo v Kristusa, tako da jih pritegne, spreobrne in posveti v poslušnosti Božji besedi – Svetemu pismu.
Ključne vrstice: Apostolska dela 1,8: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«
Apostolska dela 2,4: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«
Apostolska dela 4,12: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«
Apostolska dela 4,19–20: »Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: ›Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.‹«
Apostolska dela 9,3–6: »Med potjo, ko se je [Savel] bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ Rekel je: ›Kdo si, Gospod?‹ Glas pa je odgovoril: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!‹«
Apostolska dela 16,31: »Odgovorila sta mu: ›Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!‹«
Kratek povzetek: Apostolska dela opisujejo začetno delovanje Boga Svetega Duha, ki prebiva v krščanski cerkvi in ji daje moč, da drzno oznanja evangelij Jezusa Kristusa v sovražnem svetu. Apostolska dela prikazujejo delovanje pomembnih kristjanov v zgodnjih letih cerkve, še posebej Petra (pogl. 1–12) in Pavla (pogl. 13–28). A Apostolska dela bi lahko bolj pravilno poimenovali »Dela Svetega Duha po apostolih«, ker je bilo njegovo suvereno, nadzorujoče delo veliko pomembnejše kot delo kateregakoli človeka. Delovanje Duha – usmerjanje, nadziranje in dajanje moči – je bilo tisto, ki je krepilo cerkev in povzročalo njeno rast. Najbolj opazen primer je Savel iz Tarza. Preden se je Savel spreobrnil, je neumorno preganjal in pobijal kristjane. Njegova dramatična spreobrnitev na poti v Damask (Apostolska dela 9,1–31) je spremenila celo njegovo življenje in večnost. Sveti Duh je popolnoma spremenil Savla (zdaj znanega kot Pavel) v zvestega učenca in oznanjevalca Jezusa Kristusa. Podobno so ostali učenci prejeli moč Svetega Duha, da so bili priče v Jeruzalemu (Apostolska dela 1,12–8,3), Judeji in Samariji (Apostolska dela 8,4–12,25) in do skrajnih mej sveta (Apostolska dela 13,1–28,31). V zadnjem delu so opisana Pavlova tri misijonarska potovanja (13,1–21,16), njegove preizkušnje v Jeruzalemu in Cezareji (21,17–26,32) in njegovo prvo potovanje v Rim (27,1–28,31).
Povezave: Apostolska dela so polna prehodov: od Jezusovega delovanja do tega, da je Duh napolnil apostole; od Stare zaveze do Nove zaveze; od Izraela kot Božjega svetega ljudstva do Cerkve (ki jo sestavljajo tako Judje kot pogani) kot Božjega svetega ljudstva. Te prehode vidimo v več ključnih dogodkih. Najprej je prišlo do spremembe v delovanju Svetega Duha, čigar primarna funkcija v Stari zavezi je bilo zunanje »maziljenje« Božjega služabnika, na primer Mojzesa (Četrta Mojzesova knjiga 11,17), Otniéla (Sodniki 3,8–10), Gideona (Sodniki 6,34) in Savla (Prva Samuelova knjiga 10,6–10). Po Jezusovem vnebohodu je Duh prišel prebivat v vsakega vernika (Pismo Rimljanom 8,9–11; Prvo pismo Korinčanom 3,16) ter ga spreobrnil in posvetil od znotraj. Duh, ki prebiva v vernikih, je novozavezni dar Boga, ki spreobrača grešnike k odrešujoči veri v Jezusa.
Pavlova spreobrnitev (Apostolska dela 9,1–31), je dramatičen primer tega prehoda od napačnega in izkrivljenega farizejskega pogleda na pridobitev odrešitve z legalističnim izpolnjevanjem starozavezne postave do pravilnega, svetopisemskega pogleda na pridobitev odrešitve samo po milosti, samo po veri, samo v Kristusa v Novi zavezi (Pismo Filipljanom 3,1–11). Odrešitev je bila vedno samo po milosti, samo po veri, samo v Mesija, ne po delih postave, da se ne bi kdo hvalil (Pismo Efežanom 2,8–9). Pod Staro zavezo je bila ta vera v prihodnjega Mesija, ki bo prišel. V Novi zavezi je ta vera v Mesija, ki je že prišel in bo ponovno prišel.
Petrovo videnje o spuščajočem se prtu v Apostolskih delih 10,9–15 je še en dogodek, ki ponazarja ta prehod skozi določene zastarele vidike Stare zaveze – v tem primeru omejitve prehranjevanja, ki so bile značilne samo za Jude –, kar kaže novozavezno enotnost Judov in poganov v eni univerzalni cerkvi. »Čiste« živali, ki simbolizirajo spreobrnjene Jude, in »nečiste« živali, ki simbolizirajo spreobrnjene pogane, so oboje razglašene za »očiščene« v Jezusu po njegovi spravni smrti na križu za greh verujočih. Ker jih nič več ne ločujejo obredni in prehranjevalni vidiki starozavezne postave, so po veri oboji združeni v Novi zavezi po Kristusovi preliti krvi na križu.
Praktična uporaba: Bog dela čudovite stvari po navadnih ljudeh, ko jih naseli s svojim Duhom. Bog, ki je z Duhom naselil skupino navadnih ljudi, je postavil svet na glavo (Apostolska dela 17,6). Bog je spremenil morilca, ki je sovražil kristjane, v največjega krščanskega evangelista in človeškega pisca skoraj polovice knjig v Novi zavezi. Bog je uporabil preganjanje, da je povzročil najhitrejše širjenje odrešujoče vere v zgodovini sveta. Danes Bog še naprej dela isto v svojem ljudstvu in po njem. Sveti Duh jih spreobrne k odrešujoči veri v Kristusa, jih posveti v praktični svetosti in po njih oznanja dobro novico o odrešenju v Kristusu. Tako kot prvim učencem, opisanim v Apostolskih delih, je bila tudi nam dana moč po Svetem Duhu, ki prebiva v nas, da izpolnjujemo veliko poslanstvo (Evangelij po Mateju 28,19–20; Apostolska dela 1,8).
English
Pregled Nove Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Apostolska Dela
