Druga kraljev knjiga
Pisec: Judovsko izročilo meni, da je Jeremija napisal Prvo in Drugo knjigo kraljev, čeprav to ni verjetno, ker se je zadnji dogodek, zapisan v knjigi (gl. Drugo knjigo kraljev 25,27–30), zgodil v Babilonu leta 561 pr. Kr. Jeremija ni nikoli šel v Babilon, ampak v Egipt (Jeremija 43,1–7). Od Boga navdihnjen človeški pisec je bil najverjetneje neimenovan Gospodov prerok, ki je živel v babilonskem izgnanstvu, zbiral gradiva, ki jih je imel na voljo, od katerih bi lahko nekatera izvirala od Jeremija.Čas pisanja: Prva in Druga knjiga kraljev sta bili verjetno napisani med letoma 560 in 540 pr. Kr. Judom, ki so živeli v babilonskem izgnanstvu kot povzetek zgodovine Izraela in Juda — od zadnjih dni kralja Davida (pribl. l. 970 pr. Kr.) do izgnanstva v Babilonu (pribl. 586 pr. Kr.).
Namen pisanja: Prva in Druga knjiga kraljev sta izbor povzetka pregleda zgodovine vladarjev Izraela in Juda v luči Božjih zavez. Vodilna teza je, da je bilo blagostanje Izraela in njegovih kraljev odvisno od njihove podrejenosti Izraelovemu zaveznemu Bogu in zanašanju nanj, še posebej od njihove poslušnosti sinajskim zaveznim predpisom v zvestem odzivu na Božje preroke. Zato sta retrospektivna analiza Izraelovega neuspeha v zavezni zvestobi. Razložita razlog za uničenje Samarije in Jeruzalema in njunih kraljestev in zakaj je Bog prinesel grenko izkušnjo ujetništva in izgnanstva svojemu ljudstvu. Druga knjiga kraljev je nadaljevanje Prve knjige kraljev. Nadaljuje povzetek vladanja kraljev v razdeljenem kraljestvu (Izrael in Juda). Druga knjiga kraljev se zaključi s končnim porazom in deportacijo ljudstev Izraela in Juda v Asirijo oz. Babilon. Prva in Druga knjiga kraljev sta bili ena knjiga v izvirnih hebrejskih rokopisih. Prevajalci grške Septuaginte so razdelili obširno knjigo zaradi lažjega prepisovanja na zvitke in rokopise.
Ključne vrstice: Druga knjiga kraljev 17,7–8: »To se je zgodilo, ker so Izraelovi sinovi grešili proti GOSPODU, svojemu Bogu, ki jih je pripeljal iz egiptovske dežele izpod oblasti egiptovskega kralja faraona, in častili druge bogove. Živeli so po zakonih narodov, ki jih je GOSPOD pregnal izpred Izraelovih sinov, in po razvadah, ki so jih vpeljali Izraelovi kralji.«
Druga knjiga kraljev 22,1a–2: »Jošíja je imel osem let, ko je postal kralj, in enaintrideset let je kraljeval v Jeruzalemu. … Delal je, kar je prav v GOSPODOVIH očeh; hodil je v vsem po poti svojega očeta Davida in ni krenil ne na desno ne na levo.«
Druga knjiga kraljev 24,2: »GOSPOD pa je poslal proti njemu krdela Kaldejcev, krdela Arámcev, krdela Moábcev in Amóncev. Poslal jih je proti Judu, da bi ga ugonobili, po besedi, ki jo je bil GOSPOD govoril po svojih služabnikih prerokih.«
Druga knjiga kraljev 8,19: »Vendar GOSPOD ni hotel uničiti Juda zaradi svojega služabnika Davida, ker mu je obljubil, da bo njemu in njegovim sinovom dal svetilko za vse dni.«
Kratek povzetek: Druga knjiga kraljev opisuje padec razdeljenega kraljestva. Božji preroki še naprej svarijo ljudstvo, da je Božja sodba blizu, a se ljudstvo noče pokesati. Izraelovemu kraljestvu vedno znova vladajo zlobni kralji in čeprav je nekaj Judovih kraljev dobrih, jih večina vodi ljudstvo stran od zavezne zvestobe GOSPODU [Jahveju]. Nekaj dobrih vladarjev, skupaj z Elizejem in drugimi preroki, ne more ustaviti propada naroda. To je premalo in prepozno. Severno kraljestvo Izrael so sčasoma uničili Asirci, približno 136 let kasneje pa so Južno kraljestvo Juda uničili Babilonci.
Obstajajo tri pomembne zavezne teme, ki so prisotne v Drugi knjigi kraljev. Prvič, Gospod bo sodil svojemu ljudstvu, ko mu niso poslušni in obrnejo hrbet zavezi, ki jo je sklenil z njimi. Nezvestoba Izraelcev se je odražala v zlobnem malikovanju kraljev in je vodila v to, da je Bog izvrševal svojo pravično jezo nad njihovim uporništvom. Drugič, beseda resničnih Božjih prerokov se vedno uresniči. Ker Gospod vedno izpolni svojo besedo, so tudi besede njegovih prerokov vedno popolnoma resnične. Tretjič, Gospod je zvest sebi, svoji zavezi in svojemu ljudstvu. Izpolnil je svojo obljubo Davidu (Druga Samuelova knjiga 7,10–13). Čeprav je narodu Izraelu spodletelo pri zavezni zvestobi, Bogu ni. Kljub neposlušnosti svojega ljudstva in zlobnih kraljev, ki so mu vladali, Gospod ni končal Davidove družine. Obljuba odrešitve po tistem iz Davidovega rodu, ki bo prišel in strl kači glavo (Prva Mojzesova knjiga 3,15), še vedno velja.
Povezave: Jezus omenja vdovo iz Sarepte iz Prve knjige kraljev in Naamana iz Druge knjige kraljev, da bi ponazoril veliko resnico o Božjem sočutju do tistih, ki so jih Judje imeli za nevredne Božje milosti — revnih, slabotnih, zatiranih, cestninarjev, Samarijanov, poganov. Ko je navajal primera uboge vdove in gobavca, se je Jezus oznanil za velikega zdravnika, ki zdravi, očiščuje, obnavlja in ohranja tiste, ki spoznajo, da se sami ne morejo odrešiti. Samo njegova božanska, suverena milost doseže odrešenje za tiste, ki jih izbere. Ta ista resnica razlaga skrivnost Kristusovega telesa, njegove Cerkve, ki jo Jezus suvereno oblikuje iz vseh družbenih položajev, moških in žensk, bogatih in revnih, Judov in poganov (Pismo Efežanom 3,1–12).
Mnogo Elijevih in Elizejevih čudežev je napovedovalo samega Jezusa kot izpolnitev največjega preroka, ki bo prišel (Peta Mojzesova knjiga 18,15–19; Evangelij po Mateju 17,1–5) kot utelešeni Bog. Obujali so mrtve (prim. Prva knjiga kraljev 17,17–24 in Druga knjiga kraljev 4,32–37 in Evangelij po Marku 5,21–24.35–43; Evangelij po Luku 7,11–16; Evangelij po Janezu 11,1–44). Ozdravljali so gobavost (prim. Druga knjiga kraljev 5,1–19 in Evangelij po Mateju 8,1–4; Evangelij po Marku 1,40–45; Evangelij po Luku 5,12–15). Pomnožili so hlebce kruha, da bi nahranili množico (prim. Druga knjiga kraljev 4,42–44 in Evangelij po Mateju 14,13–21; 15,32–38; Evangelij po Marku 6,32–44; Evangelij po Luku 9,10–17; Evangelij po Janezu 6,1–13).
Praktična uporaba: Bog sovraži greh in ne bo dovolil, da se nadaljuje v neskončnost (Razodetje 20,10–15). Vsi, ki mu pripadajo, morajo pričakovati njegovo vzgojo, ko so mu neposlušni. Ljubeči Oče popravlja svoje otroke v njihovo korist in s tem dokazuje, da mu zares pripadajo (Pismo Hebrejcem 12,4–11). Bog včasih uporabi nevernike, da popravi svoje ljudstvo, vendar posvari, preden nas vzgaja. Božja sveta beseda, Sveto pismo, je ta vodnik, ki nas svari, ko se odmaknemo od njegove razodete volje. Tako kot pravi stari preroki je Božja sveta beseda vredna zaupanja in vedno resnična. Bog je vedno zvest sebi, svoji zavezi in svojemu ljudstvu. »Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali. Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil. Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (Drugo pismo Timoteju 2,11–13).
English
Pregled Stare Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Druga kraljev knjiga
