Druga kroniška knjiga
Pisec: Druga kroniška knjiga ne imenuje specifično svojega od Boga navdihnjenega človeškega pisca. Judovsko izročilo pravi, da je Prvo in Drugo kroniško knjigo napisal Ezra.Čas pisanja: Druga kroniška knjiga je bila verjetno napisana med letoma 450 in 425 pr. Kr. Judom, ki so se vračali v Izrael iz babilonskega ujetništva.
Namen pisanja: Prva in Druga kroniška knjiga sta bili napisani Judom, ki so se vrnili iz izgnanstva, da bi zagotovila natančen zapis njihove dediščine in njihov klic kot Božje izvoljeno ljudstvo s poudarkom na njihovi odgovornosti za zavezno zvestobo v okviru zgodovinskega konteksta Prve in Druge Samuelove knjige ter Prve in Druge knjige kraljev. Zato se Prva in Druga kroniška knjiga osredotočata na duhovniške zadeve tega časovnega obdobja, še posebej na navodila, kako naj pravilno častijo Boga. Davidova hiša je ostala brez prestola. Jeruzalem in tempelj sta bila uničena. Ezra piše, da bi ponovno vzpostavil občutek nepretrganosti med preteklostjo in sedanjostjo. Bog je še vedno za svoje zavezno ljudstvo, njegove zaveze z njimi ostanejo v veljavi in njegove obljube kralju Davidu so še vedno veljavne. Bog je zvest svojim zaveznim obljubam in tudi Božje ljudstvo mora biti poslušno zavezi. Božje izvoljeno ljudstvo je prestalo hude težave v izgnanstvu kot posledica njihovega grešnega uporništva. Po vrnitvi domov so dobili priložnost, da začnejo od začetka, da so poslušni Božji zavezi in prejmejo njegove blagoslove.
Ključne vrstice: Druga kroniška knjiga 1,18: »Salomon je sklenil zidati hišo GOSPODOVEMU imenu, sebi pa kraljevo hišo.«
Druga kroniška knjiga 29,1–3: »Ezekíja je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in devetindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Abíja; bila je Zeharjájeva hči. Delal je, kar je prav v GOSPODOVIH očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče David. Prvo leto svojega kraljevanja, v prvem mesecu, je odprl vrata GOSPODOVE hiše in jih popravil.«
Druga kroniška knjiga 36,14: »Tudi vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili GOSPODOVO hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu.
Druga kroniška knjiga 36,23: »Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal GOSPOD, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim GOSPOD, njegov Bog, in naj gre ...«
Kratek povzetek: Druga kroniška knjiga nadaljuje, kjer se je končala Prva kroniška knjiga, in zapiše zgodovino Južnega kraljestva, Juda (vključno z Benjaminom), od kraljevanja Salomona do zaključka babilonskega izgnanstva. Propad Juda je tragičen, zato kronist poudari duhovne reformatorje, ki so goreče skušali obrniti ljudstvo nazaj k Bogu. Manj se govori o slabih kraljih ali neuspehih dobrih kraljev. Pač pa se poudarja zveste reformatorje kot zglede zavezne pobožnosti. Ker Druga kroniška knjiga vsebuje levitsko duhovniško perspektivo, se Severno kraljestvo Izrael redko omenja zaradi njegovega malikovalskega, napačnega čaščenja in zavrnitve, da bi priznali tempelj v Jeruzalemu. Druga kroniška knjiga zaključi s končnim uničenjem Jeruzalema in njegovega templja, Judovim izgonom v babilonsko ujetništvo in odlokom kralja Kira, ki je osvobodil Jude, da se vrnejo domov.
Povezave: Kot pri vseh omembah kraljev in templjev v Stari zavezi vidimo v njih napoved resničnega Kralja kraljev — Jezusa Kristusa — in templja Svetega Duha — njegovega odkupljenega ljudstva. Celo najboljši Izraelovi kralji so imeli napake vseh grešnih ljudi in so nepopolno vodili ljudstvo. Nihče izmed njih ni bil obljubljeni Mesija Kralj, ki bi večno vladal in kraljeval. A ko se bo Jezus, Kralj kraljev in Gospod gospodov vrnil, se bo postavil na prestol vse zemlje kot pravični, večni Davidov dedič. Šele takrat bo vse stvarstvo živelo poslušno pod popolnim Kraljem, ki bo vladal v absolutni pravičnosti in svetosti.
Podobno veliki tempelj, ki ga je zgradil Salomon, ni bil načrtovan, da bo večno trajal. Že po 150 letih je bil potreben popravil zaradi propadanja in uničenja kasnejših rodov, ki so se vrnili k malikovalstvu (Druga knjiga kraljev 12). A tempelj Svetega Duha – vsi tisti, ki pripadajo Kristusu — bo živel za vedno. Tisti, ki so odkupljeni s posredovanjem Jezusa, popolnega vélikega duhovnika, so tempelj, ki ni narejen s človeškimi rokami, ampak po Božji volji (Evangelij po Janezu 1,12–13; Pismo Hebrejcem 9,11–12). Božji Sveti Duh, ki prebiva v njegovih ljudeh, ne bo nikoli odšel, ampak bo varno pripeljal Božje izvoljene v svoj večni tempelj (Apostolska dela 7,44–50; Pismo Efežanom 1,3–14; Razodetje 21). Vsi drugi, od človeka narejeni templji so ponaredki lažnega verstva, posvečeni čaščenju demonov.
Praktična uporaba: Čeprav je Bog potrpežljiv v milostni in usmiljeni dobrotljivosti in blagoslavlja negotove zveste za njihovo poslušnost njegovi zavezi, bo zares kaznoval trdovratne grešnike za njihovo uporniško hudobijo. Njegovi blagoslovi in sodbe se nanašajo na vse posameznike in narode, nad katerimi suvereno vlada. Bog sovraži greh in ga ne bo večno prenašal. Hudobni bodo prejeli svojo pravično kazen pod jezo Božje pravične sodbe. Vendar Bog odpusti, odkupi, odreši, obnovi in ozdravi svoje ljudi, ki se ponižno pokesajo malikovalske nevere in uporništva (Prvo Janezovo pismo 1,9). Jezus Kristus je Mesija, resnični in večji Davidov potomec. On je Božji obljubljeni Prerok, Duhovnik in Kralj izvoljenega zaveznega ljudstva. Kot duhovnik je posredoval pri njihovi odrešitvi z osebno spravno žrtvijo na križu za njihove grehe. Kot prerok jih uči in vodi v poslušnosti Božji besedi. Kot kralj kraljuje nad njimi z božansko suverenostjo.
English
Pregled Stare Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Druga kroniška knjiga
