Druga Samuelova knjiga
Pisec: Ker je Samuelova smrt zapisana v Prvi Samuelovi knjigi kronološko pred dogodki iz Druge Samuelove knjige, prerok Samuel ne more biti pisec Druge Samuelove knjige. Najzgodnejši hebrejski rokopisi so knjigo poimenovali »Samuelova knjiga« po preroku, ki ga je Bog uporabil, da bi vzpostavil kraljevanje v Izraelu. Zdi se, da je od Boga navdihnjeni anonimni človeški pisec zbral dele Samuelovih pisanj in tudi pisanj drugih prerokov/zgodovinarjev, kot sta Natan in Gad, da bi oblikoval vsebino Prve in Druge Samuelove knjige (Prva Samuelova knjiga 10,25; Prva kroniška knjiga 29,29).Čas pisanja: Dogodki iz Prve in Druge Samuelove knjige so se dogajali v obdobju približno 135 let od približno leta 1105 pr. Kr., od Samuelovega rojstva (Prva Samuelova knjiga 1,1–28), do približno leta 971 pr. Kr., do zadnjih Davidovih besed (Druga Samuelova knjiga 23,1–7). Čas pisanja je bil najverjetneje pred babilonskim izgnanstvom v obdobju razdeljenega kraljestva (pribl. 931–722 pr. Kr.).
Namen pisanja: Druga Samuelova knjiga je zapis o kraljevanju kralja Davida, ki predstavlja Davidovo zavezo v zgodovinskem kontekstu in Davida kot pravega (čeprav nepopolnega) predstavnika idealnega teokratskega kralja. Prva in Druga Samuelova knjiga skupaj pa zapisujeta zgodovino Izraela v kanaanski deželi v obdobju prehoda od ohlapne zveze rodov, ki jim vladajo sodniki, do enotnega kraljestva. Samuel, zadnji vladajoči sodnik (pribl. l. 1105–1030 pr. Kr.), nadzira prehod z maziljenjem prvih dveh kraljev: Savla, ki je vladal pribl. l. 1052–1011 pr. Kr., in Davida, ki je vladal pribl. l. 1011–971 pr. Kr. Prva in Druga Samuelova knjiga sta bili ena knjiga v izvirnih hebrejskih rokopisih. Grški prevajalci Septuaginte so to dolgo knjigo razdelili, da jo je bilo lažje prepisovati na zvitke in rokopise.
Ključne vrstice: »Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke« (Druga Samuelova knjiga 7,16).
»Kralj pa si je zagrnil obraz; na glas je vpil kralj: ›Moj sin Absalom, Absalom, moj sin, moj sin!‹« (Druga Samuelova knjiga 19,5).
»Rekel je: GOSPOD je moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit in rog moje rešitve, moje zavetje in moje pribežališče, moj rešitelj; iz stiske si me rešil. Hvaljen bodi, kličem GOSPODU, in že sem rešen svojih sovražnikov« (Druga Samuelova knjiga 22,2–4).
Kratek povzetek: Drugo Samuelovo knjigo lahko razdelimo na dva glavna dela – Davidove zmage (pogl. 1–10) in Davidove težave (pogl. 11–20). Zadnji del knjige (pogl. 21–24) je nekronološki dodatek, ki vsebuje dodatne podrobnosti o Davidovem vladanju. Prvo poglavje se začne s tem, da David dobi novico o smrti Savla in njegovih sinov. Razglasi čas žalovanja. Kmalu za tem Davida okronajo za kralja nad Judom, medtem ko Iš Bošeta, enega izmed Savlovih preživelih sinov, okronajo za kralja nad Izraelom (pogl. 2). Temu sledi državljanska vojna, med katero jih več, vključno z Iš Bošetom, ubijejo, prej sovražni rodovi pa prosijo Davida, naj vlada nad njimi (pogl. 3–5). David preseli glavno mesto države iz Hebrona v Jeruzalem in kasneje preseli skrinjo zaveze (pogl. 5–6). Bog se upre Davidovemu načrtu, da bi zgradil tempelj v Jeruzalemu, ampak vzpostavi svojo večno zavezo z Davidom. Davidov sin bo vladal za njim in zgradil tempelj. Davidova hiša (dinastija), prestol in kraljestvo bodo vzpostavljeni za vedno (pogl. 7). Po Davidu Bog vodi Izrael do zmage nad mnogimi sovražnimi narodi, ki so jih obkrožali. David tudi izkaže dobroto Jonatanovi družini, tako da vzame k sebi Mefibošeta, Jonatanovega hromega sina (pogl. 8–10). Potem Davidova prizanesljivost do svojega greha in greha drugih vodi v veliko uničenje zanj osebno, za njegovo družino in Božje kraljestvo. Poželi si čudovite Batšebe, jo ugrabi, prešuštvuje z njo in da ubiti njenega moža (pogl. 11). Ko prerok Natan sooči Davida z njegovim grehom, David prizna greh in Bog mu milostno odpusti. A posledica njegovega greha je, da meč ne bo nikoli zapustil njegove hiše. Bog udari otroka prešuštva s smrtjo (pogl. 12). Amnon, Davidov prvorojeni sin, posili svojo polsestro Tamaro. Iz maščevanja Tamarin brat Absalom ubije Amnona. Absalom potem raje pobegne iz Jeruzalema, kot da bi se soočil z očetovo jezo (pogl. 13). Kasneje Absalom vodi upor proti Davidu in nekateri Davidovi nekdanji tovariši se pridružijo uporu. David je prisiljen zapustiti Jeruzalem in Absalom za kratek čas okliče sebe za kralja (pogl. 14–16). Nasilnega prisvojitelja prestola sčasoma vržejo s prestola in ga, v nasprotju z Davidovimi željami, ubijejo. David žaluje za svojim padlim sinom (pogl. 17–18). Splošno stanje nezaupanja in nemira muči preostanek Davidovega kraljevanja. Izraelski možje grozijo, da se bodo ločili od Juda, in David mora zatreti še en upor (pogl. 19–20). Dodatek vključuje razlago in zaključek triletne lakote v deželi in drugih dogodkov v bitki (pogl. 21), Davidovo pesem (pogl. 22), zapis junaštev Davidovih najpogumnejših bojevnikov (pogl. 23) in Davidovega grešnega ljudskega štetja ter temu sledeče nadloge (pogl. 24).
Povezave: Gospoda Jezusa Kristusa vidimo predvsem v dveh delih Druge Samuelove knjige. Prvič, v Davidovi zavezi, kot je orisana v Drugi Samuelovi knjigi 7,16: »Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.« Kasneje preroki jasno povedo, da bo Davidov potomec, ki sedi na Davidovem prestolu, popolno izpolnil vlogo teokratskega kralja. Dopolnil bo odrešitev Božjega ljudstva (Izaija 9,6–7; 11,1–16; Jeremija 23,5–6; 30,8–9; 33,14–16; Ezekiel 34,23–24; 37,24–25) in jim tako omogočil, da dosežejo obljubljeno zmago z njim (Prva Mojzesova knjiga 3,15; Pismo Rimljanom 16,19–20). Evangelij po Luku 1,32–33 prenese to zavezno obljubo na Jezusa: »Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Kristus je izpolnitev Davidove zaveze; on je Božji Sin iz Davidovega rodu, ki vlada za vedno.
Drugič, Jezus je pričakovan v Davidovih pesmih (Druga Samuelova knjiga 22,2–51; 23,2–5). Njegovo pričakovanje je izpolnitev Božje obljube, da bo prišel Kralj iz njegovega rodu, da bo »pravičen vladar nad ljudmi« (23,3). Te pesmi odzvanjajo mnoge teme iz Anine pesmi (Prva Samuelova knjiga 2,1–10). Skupaj uokvirjajo in razlagajo splošno pripoved. David poje o svoji skali, trdnjavi in rešitelju, svojem zatočišču in odrešeniku. Jezus je ta skala (Prvo pismo Korinčanom 10,4; Prvo Petrovo pismo 2,4–8), osvoboditelj vsega Izraela (Pismo Rimljanom 11,25–27), tista trdnjava, h kateri se je Božje ljudstvo zateklo, »da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas« (Pismo Hebrejcem 6,18), edini Odrešenik (Evangelij po Mateju 1,21; Evangelij po Luku 2,11; Drugo pismo Timoteju 1,10).
Praktična uporaba: Ker smo vsi okuženi s podedovanim izvirnim Adamovim grehom, vsak podleže skušnjavi, da bi grešili. Celo mož po Božjem srcu, kot je bil David, ki si je resnično želel hoditi za Bogom in ki ga je Bog bogato blagoslovil, je bil dovzeten za skušnjavo. Davidov greh proti Bogu in Batšebi je svarilo za vse nas. Aktivno moramo varovati svoje srce, svoje oči in svoj um. Prevzetnost in samozadostnost, ki obrodita lažen občutek duhovne zrelosti in naivnost o nuji, da bi se uprli skušnjavi, je prvi korak k padcu (Prvo pismo Korinčanom 10,6–14).
Bog milostno odpusti celo najbolj gnusne grehe vernika, ki se resnično pokesa. Vendar ozdravitev rane, ki jo je povzročil greh, ne izbriše vedno brazgotine. Greh ima vedno neizogibne in pogosto dolgoročne posledice. Celo ko je bil Davidu njegov greh odpuščen, je do konca svojega življenja žel posledice tega, kar je sejal. Njegov sin iz nezakonske zveze z ženo drugega moža mu je bil odvzet (Druga Samuelova knjiga 12,14–24). Družinske in politične razprtije so ga nenehno mučile. David je trpel bedo Božje kazni v okviru dobrote njegovega nebeškega Očeta (Psalm 32 in 51). Koliko boljše je, če se na samem začetku izognemo grehu, kot da moramo kasneje prositi za odpuščanje in obnovo!
English
Pregled Stare Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Druga Samuelova knjiga
