Sodniki knjiga
Pisec: Knjiga Sodniki ne navaja specifično svojega od Boga navdihnjenega človeškega pisca. Judovski Talmud meni, da je bil to prerok Samuel. Notranji dokazi kažejo, da je pisec živel kmalu za obdobjem Sodnikov. Samuel ustreza tej značilnosti.Čas pisanja: Knjiga Sodniki je bila napisana pred Davidovim zavzetjem Jeruzalema približno leta 1004 pr. Kr. (Druga Samuelova knjiga 5,6–7), ker so Jebusejci še nadzirali lokacijo (Sodniki 1,21). Prav tako pisec opisuje čas, preden je vladal kralj (17,6; 18,1; 21,25). Ker je Savel začel vladati približno leta 1043 pr. Kr., je bila knjiga Sodniki verjetno napisana kmalu po začetku njegovega vladanja, približno med letoma 1045 in 1005 pr. Kr.
Namen pisanja: Knjiga Sodniki je zgodovinski pregled zapadanja Izraelovega narodnega in duhovnega življenja v kaos zaradi uporništva proti Bogu, ki so ga zavrnili kot svojega Kralja (17,6; 21,25). Temeljna tema je Izraelov neuspeh, da bi živeli vdano pod njegovim suverenim vladajočim gospostvom, edinstveno vzpostavljenim z zavezo na Sinaju (Druga Mojzesova knjiga 19–24), ki jo je kasneje obnovil Mojzes na moabskem nižavju (Peta Mojzesova knjiga 29) in Jozue v Sihemu (Jozue 24). Izrael je vedno znova zavračal Gospodovo kraljevanje in njegove zakone za vsakdanje življenje, raje so častili kanaanske poganske bogove plodnosti. Ponavljajoča se žalostinka in tožba v Sodnikih 17–21 je: »V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh.« To se nedvomno nanaša predvsem na zemeljskega posrednika Gospodove vladavine (tj. človeškega kralja). A naznačena in pomembnejša obtožba je, da Izrael ni bil poslušen Bogu, svojemu nebeškemu Kralju. Kako bi potem Bog trajno vzpostavil svoje pravično, dobronamerno kraljevanje v Izraelu?
Ključne vrstice: Sodniki 2,16–19: »GOSPOD jim je tedaj obudil sodnike, ki so jih reševali iz rok njihovih zatiralcev. Vendar tudi sodnikov niso poslušali, ampak so se vlačugali z drugimi bogovi in jih molili. Hitro so se obrnili s poti, po kateri so hodili njihovi očetje, ki so poslušali GOSPODOVE zapovedi; oni pa niso tako delali. Kadar koli jim je GOSPOD obudil sodnike, je bil GOSPOD s sodnikom in reševal jih je iz rok njihovih sovražnikov vse sodnikove dni. Kajti milo se je storilo GOSPODU zaradi njihovega stokanja pred njihovimi zatiralci in napadalci. Ko pa je sodnik umrl, so se vrnili na staro pot in delali huje od svojih očetov. Hodili so za drugimi bogovi, jim služili in jih molili. Niso opustili svojega početja in svoje napačne poti.«
Sodniki 10,15: »Izraelovi sinovi pa so rekli GOSPODU: ›Grešili smo. Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh! Toda prosimo te, reši nas ta dan!‹«
Sodniki 21,25: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh.«
Kratek povzetek: Predgovor (1,1–3,6) prikaže zgodovinsko ozadje za pripovedi, ki sledijo, tako da opiše Izraelovo zasedbo obljubljene dežele od njihovega začetnega uspeha do popolnega neuspeha in Božjega opomina v obdobju, za katerega so bili značilni ponavljajoči se cikli odpadništva, zatiranja, klicev v stiski in milostne Božje rešitve. Glavni del knjige (3,7–16,31) dejansko opisuje ponavljajoče se cikle (odpadništvo, zatiranje, stiska, rešitev). Sklepna beseda (17–21) govori o značilnostih tega obdobja še na drug način, tako da opisuje versko in moralno pokvarjenost posameznikov, mest in rodov.
Izrael je kršil Mojzesovo zavezo, tako da ni uspel izbrisati iz Kanaana poganskih malikovalcev, da bi popolnoma osvojil deželo (1,27–36). Ta nezvestoba zavezi, ki so ji prisegli, je pomenila, da bodo trpeli pravične posledice (2,1–3.20–22; Tretja Mojzesova knjiga 26,14–45; Peta Mojzesova knjiga 28,15–68). Zatiranje, kaos in absolutni zlom vseh primernih družbenih norm so bili posledica Izraelovega ponavljajočega se greha. Namesto da bi bili Božje sveto, zavezno ljudstvo, ki odraža njegovo veličastvo narodom, so postali moralno pokvarjeni kot pogani okrog njih, celo do te točke, da so žrtvovali otroke. Vedno znova so Izraelci kršili zavezo, tako da so častili kanaanske bogove in »delali zlo« (2,3.11–13.17.19; 3,6.7.12; 4,1; 6,1.10; 8,24–27.33; 10,6; 13,1; 17,6; 21,25). Zato so vedno znova trpeli posledice, kot je obljubil Bog. Vendar je kljub Izraelovemu ponavljajočemu se malikovalstvu Bog v svoji zavezni zvestobi nenehno reševal Izrael, kadar so se pokesali. Božje sočutje in usmiljenje (2,16.18) zagotavlja zvestobo njegovim obljubam Abrahamu (Peta Mojzesova knjiga 6,10–11; Prva Mojzesova knjiga 12,7; 15,7.18–21; 26,2–3; 35,12). Vendar so bili sodniki sami pokvarjeni in niso mogli ustaviti nenehne nezvestobe ljudstva. Pač pa so jo v večini primerov še poslabšali. Bog zagotovo ne odobrava Gideona (8,24–27), Jefteja (11,30–31.34–40), Samsona (pogl. 14–16) in drugih, ko so bili krivi gnusnih grehov. Ko so zavrnili Boga kot pravičnega Kralja nad seboj, so Izraelci potrebovali pobožnega človeškega kralja, da bi uveljavil pravilno ravnanje v Gospodovih očeh, namesto da bi dovolil, da bi »vsak […] delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh« (17,6; 21,25). Bog je vnaprej določil kralje v Izraelu od začetka (Prva Mojzesova knjiga 17,6.16; 35,11; 49,10). Celo predpisal je naravo in omejitve tega pobožnega kraljevanja (Peta Mojzesova knjiga 17,14–20). Knjiga Sodniki zapisuje zelo vznemirljive ciklične globine uporniške hudobije, v katero je Izrael padel v 480 letih odsotnosti dosledno močnega, narodnega, pobožnega voditelja, kakršna sta bila Mojzes ali Jozue, in izpostavil njegovo potrebo po pobožnem, posredniškem kralju.
Povezave: Pogosto ponovljena previdnostna tema neplodne ženske, ki nosi obljubljenega sina, se ponovi v odlomku Sodniki 13. Ta sin obljube bo odrešenik za Izrael. Ali je to obljubljeni, ki bo strl kači glavo, iz Prve Mojzesove knjige 3,15? Žal ne, samo patetično pomanjkljiva napoved Sina, obljubljenega Mariji, Mesija. V obeh primerih je Gospodov angel napovedal, da bo »spočela in rodila sina« (Sodniki 13,7; Evangelij po Luku 1,31). Samson bo samo začasno, delno in nepopolno »... začel reševati Izrael …«, medtem ko Kralj Jezus večno vlada in on bo v celoti »… svoje ljudstvo odrešil grehov …« (Evangelij po Mateju 1,21; Evangelij po Luku 1,32–33). Božja ponavljajoča se usmiljena rešitev Izraela iz njihovega začasnega suženjstva malikom pod zatiralskimi gospodarji napoveduje Kristusovo večno odrešitev njegovih izvoljenih, tako da bo premagal greh, smrt in hudiča zanje na Kalvariji (Pismo Kološanom 2,9–15). Čeprav ima številne pomanjkljivosti, je Samson senca Kristusa, ko je žrtvoval svoje življenje, da bi uničil sovražnike Božjega ljudstva (Sodniki 16,28–30). Jezus, pravični Sodnik, je dal svoje življenje kot kazensko nadomestno spravno žrtev, da bi osvobodil svoje ljudstvo iz suženjstva greha.
Praktična uporaba: Neposlušnost vedno sčasoma prinese sodbo. Izraelci so primer tega, čemu se moramo kristjani izogibati. Namesto da bi se iz izkušenj naučili, da Bog vedno kaznuje uporništvo, so bili vedno znova neposlušni in so trpeli Božjo kazen. Če nadaljujemo v neposlušnosti, kličemo nase Božjo vzgojo: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (Pismo Hebrejcem 12,6). Bog je zvest svojemu izvoljenemu ljudstvu za svoje veličastvo. Celo »[č]e se mi izneverimo, on ostane zvest« (Drugo pismo Timoteju 2,13). Čeprav smo pogosto nezvesti Bogu, kot so bili Izraelci, je Bog še vedno zvest in nas z vzgojo popolnoma posveti in nas ohrani (Prvo pismo Tesaloničanom 5,23–24) in nam odpusti, če priznamo svoj greh (Prvo Janezovo pismo 1,9). »On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom« (Prvo pismo Korinčanom 1,8–9).
English
Pregled Stare Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Sodniki knjiga
