Pismo Efežanom
Pisec: Pismo Efežanom 1,1 in 3,1 identificirata apostola Pavla kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Pisma Efežanom.Čas pisanja: Pismo Efežanom je bilo zelo verjetno napisano med letoma 60 in 62 po Kr. iz ječe v Rimu (Apostolska dela 28,16–31) in ga pogosto imenujejo eno od pisem iz ječe (skupaj s Pismom Filipljanom, Pismom Kološanom in Pismom Filemonu). Morda je bilo napisano skoraj istočasno kot Pismo Kološanom in poslano s tem pismom in Pismom Filemonu prek Tihika (Pismo Efežanom 6,21–22; Pismo Kološanom 4,7–8).
Namen pisanja: Pismo Efežanom, v nasprotju z mnogimi drugimi Pavlovimi pismi, ni bilo napisano, da bi se borilo proti lokalnim zmotam in izpostavilo lažno učenje. Pač pa je bilo mogoče okrožnica, namenjena vsem cerkvam v Mali Aziji, ki razlaga skupnost prave krščanske enotnosti v evangeliju Jezusa Kristusa. Samo v enotnosti s Kristusom in njegovo cerkvijo so ljudje iz vseh kultur spravljeni z Bogom in drug z drugim s spravo, doseženo po križanem, vstalem in na prestol postavljenim Jezusom, ki je Gospod nad cerkvijo, svetom in celotnim ustvarjenim redom. Pavlov cilj je oznaniti Božji splošni načrt za enotnost človeštva po Kristusu v njegovi cerkvi in kako to vodi v krščansko življenje v sovražni, poganski družbi.
Ključne vrstice: Pismo Efežanom 1,3: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom.«
Pismo Efežanom 2,8–10: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.«
Pismo Efežanom 4,4–6: »Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.«
Pismo Efežanom 5,21: »Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu.«
Pismo Efežanom 6,10–11: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam.«
Kratek povzetek: Prva tri poglavja so teološka in v povednem naklonu, ki poudarjajo veličastno krščansko doktrino odrešitve. Pavel podrobno opiše kristjanovo pripisano pravičnost, ki jo je Kristus dosegel zanj. Kristjani so Božji izvoljenci za odrešitev pred utemeljitvijo sveta (Pismo Efežanom 1,1–14). Pavel moli, da bi mogli dojeti celo večjo mero Božje duhovne modrosti in razodetja (Pismo Efežanom 1,15–23). Ta odrešitev je samo po Božji suvereni milosti, samo po veri, samo v Kristusa (Pismo Efežanom 2,3–10). Vsi v Kristusu, ki so bili nekoč odtujeni od Boga, so zdaj spravljeni z njim in drug z drugim (Pismo Efežanom 2,11–22). Ta nekoč skrita skrivnost je zdaj razodeta v veličastnem bogastvu evangelija poganom (Pismo Efežanom 3,1–13). Ta evangelij je doumet z razumevanjem neizmernega bogastva Kristusove ljubezni (Pismo Efežanom 3,14–19). Vse to je doseženo s preobilno Božjo močjo v Kristusu, ki deluje v tistih, ki verujejo (Pismo Efežanom 3,20–21).
Zadnja tri poglavja so praktična in se osredotočajo na etične nujnosti krščanskega vedenja. Krščanska enotnost se zgleduje po enotnosti troedinega Boga in se kaže v duhovnem služenju in zrelosti (Pismo Efežanom 4,1–16). Krščanska etika po vzoru Kristusa vodi v sveto življenje na vsakem področju življenja; dozorevanje v ljubezni, modrosti in služenju (Pismo Efežanom 4,17–5,21). Kristusov odnos s cerkvijo je zgled za krščanski zakon (Pismo Efežanom 5,22–33), starševstvo (Pismo Efežanom 6,1–4) in odnose gospodar–služabnik (Pismo Efežanom 6,5–9). Dnevna bitka, da bi pravično živeli v sovražnem svetu, zahteva, da si nadenemo polno Božjo bojno opremo (Pismo Efežanom 6,10–20). Pismo se konča z blagoslovom miru, ljubezni, vere in milosti (Pismo Efežanom 6,21–24). To je pismo spodbud in opominov, ki spominja vernike na njihove neizmerne blagoslove v Jezusu Kristusu in na njihovo dolžnost, da živijo tako, da so vredni svojega položaja v Kristusu, saj Gospod, Kristus, ki je šel v nebo, dokončuje, kar je začel v svojem zemeljskem delovanju s pomočjo svojega zdaj »razširjenega telesa«, cerkve.
Povezave: Primarna povezava s Staro zavezo v Pismu Efežanom je osupljiv koncept cerkve kot Kristusovega telesa, ki jo sestavljajo tako Judje kot pogani (Pismo Efežanom 2,11–22). Čudovita skrivnost (resnica, ki prej ni bila razodeta) cerkve je, »da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu« (Pismo Efežanom 3,1–13). To je bila skrivnost, popolnoma skrita pred starozaveznimi svetimi (Pismo Efežanom 3,5.9). Izraelci, ki so bili pravi sledilci Boga, so vedno razumeli, da so Božje izbrano ljudstvo (Druga Mojzesova knjiga 19,5–6, Peta Mojzesova knjiga 7,6). Sprejemanje poganov v enakem statusu v tem novem vzorcu je bilo izredno težko in je povzročilo mnogo prerekanj med judovskimi verniki in poganskimi spreobrnjenci. Pavel tudi govori o skrivnosti cerkve kot »Kristusove neveste«, kar izpolnjuje starozavezne predstave v Visoki pesmi in Ozeju.
Praktična uporaba: Mogoče bolj kot katerakoli druga knjiga v Svetem pismu Pismo Efežanom poudarja povezavo med zdravim naukom in pravo prakso v krščanskem življenju. Veliko preveč ljudi prezre »teologijo« in hoče diskutirati samo »praktične« stvari. V Pismu Efežanom Pavel trdi, da je teološka pravovernost ključnega pomena za praktično posvečevanje in sveto življenje. Da bi v praksi živeli Božjo voljo, moramo najprej doktrinsko razumeti, kdo smo v Kristusu.
English
Pregled Nove Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Pismo Efežanom
