Pismo Titu
Pisec: Pismo Titu 1,1 identificira apostola Pavla kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Pisma Titu.Čas pisanja: Pismo Titu je bilo napisano približno l. 62–64 po Kr. med Pavlovim prvim in drugim jetništvom v Rimu, verjetno iz Korinta, Efeza ali od nekod v Makedoniji.
Namen pisanja: Pavel je užival v kratkem obdobju svobode med svojim prvim in drugim jetništvom v Rimu, kar mu je omogočilo, da je nadaljeval svoja apostolska potovanja. Sicer je jadral okrog Krete na svoji poti v Rim kot jetnik (Apostolska dela 27,1–20), vendar otoka ni obiskal, dokler ni bil izpuščen iz svojega prvega jetništva v Rimu. Cerkve tam je našel v zmedenem stanju (Pismo Titu 1,10–16). Zato je tam pustil Tita, svojega izkušenega in sposobnega pastoralnega varovanca, da bi težave odpravil (Pismo Titu 1,5). Pavel je potoval naprej, po vsej verjetnosti je obiskal cerkve v Mali Aziji, Ahaji in Makedoniji. Nekje na poti je napisal Pismo Titu s temi navodili o zdravem nauku in dobrih delih in tudi, da ga pokliče v Nikopolo na zahodni obali Grčije (Pismo Titu 3,12).
Ključne vrstice: Pismo Titu 1,5: »Na Kreti sem te pustil zato, da urediš, kar je še treba, in da po posameznih mestih postaviš starešine, kakor sem ti naročil.«
Pismo Titu 1,16: »Izpovedujejo, da Boga poznajo, toda z dejanji ga zanikajo. Gnusni so, neposlušni in nezmožni za kakršno koli dobro delo.«
Pismo Titu 2,15: »Tako govôri in opominjaj in grajaj z vso oblastjo. Nihče naj te ne zaničuje.«
Pismo Titu 3,3–6: »Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas.«
Kratek povzetek: Po obsežnem pozdravu (1,1–4) Pavel spominja Tita, zakaj je na Kreti, namreč da v vsakem mestu določi starešine (škofe, pastorje) (1,5), ki ustrezajo potrebnim lastnostim (1,6–9). Ti možje morajo biti sposobni ošteti in utišati uporniške prevarante (1,10–16). Potem Pavel oriše, kaj mora Tit učiti v skladu z zdravim naukom glede starejših mož (2,1–2), starejših žena (2,3–5), mladeničev (2,6–8) in sužnjev (2,9–10) v cerkvi. Ti nauki so pomembni, kajti »Tako Božje besede ne bodo preklinjali« (2,5), »ne bo mogel [nasprotnik] o nas reči nič slabega« (2,8) in »da bodo v vsem okrasili nauk Boga, našega odrešenika« (2,10). Božja milost, ki prinaša odrešitev v Jezusu Kristusu, nas uči, da živimo te temeljne lastnosti krščanskega življenja (2,11–15). Zadnje poglavje se začne s seznamom splošnih vedenjskih značilnosti za vse kristjane do družbe kot celote (3,1–2). Ponovno mora Tit poudariti, da krščanska etika temelji na evangeliju: kaj in kako je Bog v svoji milosti storil za nas v Kristusu (3,3–8). Prav tako Tit dobi navodila, čemu se mora izogibati in kako naj opozori tiste, ki tega ne delajo, ter kako naj se vede do njih (3,9–11). Prava prepričanja vodijo k pravim dejanjem glede tega, kar kristjani morajo delati in česa ne smejo. Pismo se zaključi z osebnimi novicami, navodili glede različnih sodelavcev, s končnim povzetkom opominov in pozdravi (3,12–15).
Povezave: Ponovno se zdi Pavlu potrebno, da opozori voditelje cerkve, naj se pazijo pojudovalcev, tistih, ki so skušali dodati dela k daru same milosti, ki vodi v odrešitev samo po veri. So uporniški prevaranti, še posebej tisti, ki so še naprej trdili, da sta obreza in izvajanje obredov in ceremonij Mojzesove postave še vedno potrebna (1,10–11). To je tema, ki se ponavlja v vseh Pavlovih pismih. Tukaj gre tako daleč, da pravi, da jih je treba utišati. Nauki, ki so potrjeni v Pismu Titu, vključujejo: Božjo suvereno izvoljenost vernikov (1,1–2); njegovo odrešujočo milost (2,11; 3,5); Kristusovo božanskost in njegov ponovni prihod (2,13); Kristusovo nadomestno spravno daritev (2,14) ter prerojenje in prenovo vernikov po Svetem Duhu (3,5).
Praktična uporaba: Pismo Titu poudarja zdrav nauk (1,9; 2,7–8.10) in spodbuja vernike k dobrim delom (1,16; 2,14; 3,14). Pavel poziva Tita: »Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom« (3,8). Pravo krščanstvo ne dovoljuje ločevanja med prepričanji in dejanji, vero in sadovi. Krščanstvo se izogiba dvema zmotama: ni važno, kaj verujemo, dokler delamo, kar je prav (legalizem); in ni važno, kaj delamo, dokler verujemo, kar je prav (antinomianizem). Dva odlomka nas spominjata na to resnico (2,11–14; 3,4–7). Odrešitev je samo po milosti, samo po veri samo v Kristusa. Vendar prava odrešujoča vera vedno vodi v življenje postopnega posvečenja, ki se vidi v vse večjih dejanjih svetosti in pravičnosti. Ker Cerkev v današnjem času mučijo številni lažni učitelji, ne moremo biti prepogosto opomnjeni, naj se trdno oklepamo resnice evangelija naše odrešitve.
English
Pregled Nove Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Pismo Titu
