Prvo Janezovo Pismo
Pisec: Prvo, Drugo in Tretje Janezovo pismo so se od najzgodnejših časov pripisovali apostolu Janezu, ki je napisal tudi Evangelij po Janezu. Vsebina, slog in besedišče upravičujejo zaključek, da je ta tri pisma napisal isti od Boga navdihnjeni pisec, ki je napisal Evangelij po Janezu (npr. prim. Prvo Janezovo pismo 1,1 in Evangelij po Janezu 1,1; Prvo Janezovo pismo 1,4 in Evangelij po Janezu 16,24; Prvo Janezovo pismo 2,7 in Evangelij po Janezu 13,34–35; Prvo Janezovo pismo 4,6 in Evangelij po Janezu 8,47; Prvo Janezovo pismo 5,12 in Evangelij po Janezu 3,36).Čas pisanja: Prvo Janezovo pismo je bilo verjetno napisano v Efezu l. 85–95 po Kr.
Namen pisanja: Prvo Janezovo pismo je bilo okrožnica in predpostavlja, da bralci poznajo evangelij, kot ga je napisal apostol Janez. Tukaj Janez uporablja svoj evangelij za boj proti zgodnji obliki gnosticizma, ki je vse bolj postajal celo hujši problem v drugem stoletju (Prvo Janezovo pismo 1,1; 4,2). Kot dualistična filozofija religije je imel gnosticizem fizično snov za po naravi zlobno in v nasprotju s tem duha za po naravi dobrega. Zato gnostiki niso mogli razumeti utelešenja Jezusa Kristusa. Njihova domnevna rešitev napetosti te razdelitve je bilo višje spoznanje ali gnoza, prek katere bi lahko človek hlinjeno in samo navidezno ubežal zemeljskemu v korist duhovnega. Krivoverski poskus, da bi uskladili gnosticizem z evangelijem, je vodil v dva lažna nauka o osebi Jezusa Kristusa. Prvi, doketizem, je trdil, da je bilo »fizično« telo Jezusa Kristusa navidezno – nadnaravna prikazen, za katero se samo »zdi«, da ima fizično človeško telo. Drugi, cerintianizem, je trdil, da je »duhovni Kristus« prišel na človeka Jezusa ob njegovem krstu in ga zapustil tik pred njegovim križanjem. V bistvu je Cerinthus učil, da sta »Kristus« in Jezus ločeni bitji. Ključni namen Prvega Janezovega pisma je, da se bojuje proti tema zmotama in vzpostavi vsebino pravoverne krščanske vere glede utelešenja (Prvo Janezovo pismo 2,8; 2,22; 4,2.3) in tako da pristnim vernikom zagotovilo o njihovi odrešitvi, ko napredujejo v posvečenju. To stori tako, da raztolmači ključno besedo – spoznanje. Vključno z več različicami se ta pojavi vsaj trinajstkrat v Prvem Janezovem pismu. Pravo, odrešujoče, krščansko spoznanje potrjuje Jezusa iz Nazareta kot utelešenega Boga – pravo, zgodovinsko osebo. Svetopisemsko krščanstvo potrjuje polno človeškost in polno božanskost Jezusa Kristusa.
Ključne vrstice: Prvo Janezovo pismo 1,9: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.«
Prvo Janezovo pismo 3,6: »Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal.«
Prvo Janezovo pismo 4,4: »Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu.«
Prvo Janezovo pismo 5,13: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.«
Kratek povzetek: Prvo Janezovo pismo se začne z nedvoumnim pričevanjem o Jezusovem telesnem obstoju (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). Ker je Bog luč (resnica), občestvo z Bogom temelji na tem, da priznamo svoj greh in vero samo v Kristusa za odpuščanje. To je »hoja v luči« (gl. Prvo Janezovo pismo 1,5–2,2). Poznati Kristusa pomeni izpolnjevati njegove zapovedi oz. »živeti tako, kakor je živel on« (Prvo Janezovo pismo 2,6). Ne moremo biti v luči, če sovražimo svoje brate in sestre ali če ljubimo svet (Prvo Janezovo pismo 2,7–17). Prisotnost antikristov, ki zanikajo, da je Jezus Kristus, je znamenje poslednjih časov. A pravi verniki varno počivajo v »maziljenju« Svetega Duha, ki ga imajo od Kristusa (Prvo Janezovo pismo 2,18–27). Ker je Bog pravičen, bodo verniki napredovali v pravičnem življenju. Ko se bo Gospod vrnil, bodo njegovi otroci taki kot on (Prvo Janezovo pismo 2,28–3,3). Kdorkoli prebiva v Kristusu, ne nadaljuje z grehom iz navade oz. nenehno (Prvo Janezovo pismo 3,4–10). Krščanska ljubezen ni sentimentalno čustvo ali občutek, o katerem se le govori. Pač pa je dejanje, ki ga storiš (Prvo Janezovo pismo 3,11–18). Aktivna ljubezen nam da zaupanje pred Bogom (Prvo Janezovo pismo 3,19–24). Človek mora preiskati različne duhovne manifestacije, da presodi, ali so od Boga; samo učitelji, ki priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu, so od Boga (Prvo Janezovo pismo 4,1–6). V ljubezni je Bog poslal svojega Sina kot spravno žrtev za grehe tistih, ki verujejo. Posledično moramo ljubiti drug drugega (Prvo Janezovo pismo 4,7–21). Odrešujoča vera je zmaga nad svetom (Prvo Janezovo pismo 5,1–5) in obstaja trojno pričevanje za odrešujočo vero: Sveti Duh, voda (krst) in kri (Gospodova večerja) (Prvo Janezovo pismo 5,6–12). Kristjani so lahko prepričani, da Bog sliši in usliši njihove prošnje (Prvo Janezovo pismo 5,13–15). Pismo se zaključi z zagotovilom, da je Božji Sin dovolj za odrešitev (Prvo Janezovo pismo 5,18–21).
Povezave: Prvo Janezovo pismo 2,16 povzame naravo greha – človekovega največjega problema. Tukaj Janez opisuje tri vidike greha, ki se nanašajo na izvirno skušnjavo. Prvi greh – Evina neposlušnost – je bil posledica tega, da se je prepustila istim trem vidikom skušnjave (Prva Mojzesova knjiga 3,6): poželenju mesa (»dobro za jed«), poželenju oči (»mikavno za oči«) in napuhu življenja (»vredno poželenja, ker daje spoznanje«). Vsi tisti, za katerih življenje je značilna ljubezen do sedanjega, minljivega sveta, v sebi nimajo Očetove ljubezni. Izgubljeni so za vso večnost. Zato je tako odločilna dobra novica, da se je Bog prikazal v človeški podobi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). Utelešenje je življenje (Prvo Janezovo pismo 1,2) in to življenje je na voljo v Božjem Sinu, Jezusu Kristusu (Prvo Janezovo pismo 5,11). »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja« (Prvo Janezovo pismo 5,12). To sporočilo o življenju najdemo od začetka (Prvo Janezovo pismo 1,2) do konca (Prvo Janezovo pismo 5,20). Jezus Kristus je prestavil vernike iz smrti v življenje (Prvo Janezovo pismo 3,14), tako da je uničil hudičeva dela (Prvo Janezovo pismo 3,8). Bog je Jezusa naredil za »spravno daritev« (Prvo Janezovo pismo 2,2; 4,10), da bi odpustil greh (Prvo Janezovo pismo 1,7–9; 2,12; 3,5). Kot spravna daritev je Jezus naš »zagovornik pri Očetu« (Prvo Janezovo pismo 2,1), ki odvzame krivdo našega greha in nam daje zaupnost, da se približamo Božjemu sodnemu stolu (Prvo Janezovo pismo 2,28; 4,17). Jezus Kristus je obenem Božji Sin in nosilec greha, večni prikaz Božje ljubezni. Ljubezen ni občutek ali drža do drugih. Bog je ljubezen (Prvo Janezovo pismo 4,8.16) in deluje v ljubezni za nas (Prvo Janezovo pismo 4,9–10). Ljubezen je torej nekaj, kar človek dela tako, da izpolnjuje Božje zapovedi (Prvo Janezovo pismo 2,2–5; 5,3), »v dejanju in resnici« (Prvo Janezovo pismo 3,18), predvsem pa tako, da ljubi druge (Prvo Janezovo pismo 2,9–11; 3,10). Janez pravi, da je hinavsko izpovedovati ljubezen do Boga in kazati sovraštvo do drugih (Prvo Janezovo pismo 4,20). Božja ljubezen nas ne vzame s sveta. Pač pa nas pritegne v občestvo z Bogom (Prvo Janezovo pismo 1,3) in drugimi (Prvo Janezovo pismo 1,7). Občestvo z Bogom se uresničuje s poznavanjem njega in prebivanjem v njem. Poznati Boga ne pomeni vedeti za Boga, ampak mu biti pridružen v pravičnosti (Prvo Janezovo pismo 2,29), resnici (Prvo Janezovo pismo 3,19) in še posebej ljubezni (Prvo Janezovo pismo 4,7–8). Trajnost takšnega spoznanja je izražena v besedi prebivati. Prebivati v Bogu pomeni biti združen s Kristusom samo po milosti, samo po veri.
Praktična uporaba: Ključna zapoved tega čudovitega pisma je klic k ljubezni (Prvo Janezovo pismo 3,11.23; 4,11.21). Kristjani naj bi posnemali Kristusov zgled, tako da ljubijo drug drugega (Prvo Janezovo pismo 3,10–11) in skrbijo za tiste v potrebi (Prvo Janezovo pismo 3,17), celo do točke, da dajo življenje drug za drugega (Prvo Janezovo pismo 3,16). Ker »je ljubezen od Boga« (Prvo Janezovo pismo 4,7), se lahko pristna ljubezen izrazi samo, ko Božja ljubezen prebiva v nas (Prvo Janezovo pismo 4,12) in mi v njem (Prvo Janezovo pismo 4,16). Kristjani kažejo to ljubezen, ker so prepričani v naslednje: (1) Jezus je Božji Sin (Prvo Janezovo pismo 5,5); (2) Verniki imajo večno življenje v njem (Prvo Janezovo pismo 5,11); (3) Bog sliši in odgovarja na njihove molitve (Prvo Janezovo pismo 5,14); (4) Nič več niso v suženjstvu grehu, ampak jih Bog varuje pred hudičem (Prvo Janezovo pismo 5,18); (5) So Božji otroci (Prvo Janezovo pismo 5,19); (6) Poznajo Boga po njegovem Sinu, Jezusu Kristusu (Prvo Janezovo pismo 5,20); (7) Jezus je »resnični Bog« (Prvo Janezovo pismo 5,20).
English
Pregled Nove Zaveze
Pregled Svetega Pisma
Prvo Janezovo Pismo
