Vprašanje
Zakaj učenci v Efezu niso bili prejeli Svetega Duha (Apostolska dela 19,1–7)?
Odgovor
Med svojim tretjim misijonarskim potovanjem se je Pavel srečal z nekaj možmi, ki so opisani kot »učenci«, ki še niso bili prejeli Svetega Duha. Luka opisuje ta dogodek takole: »Medtem ko se je Apolo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev in jih vprašal: ›Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?‹ ›Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,‹ so odvrnili učenci. In vprašal jih je: ›Kako ste bili tedaj krščeni?‹ ›Z Janezovim krstom,‹ so odgovorili. Pavel pa je rekel: ›Janez je krščeval s krstom spreobrnjenja in ljudstvu govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.‹ Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa. Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali. Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož« (Apostolska dela 19,1–7).
Svetopisemsko vemo, da ko se človek ponovno rodi, začne Sveti Duh prebivati v njegovem življenju (Prvo pismo Korinčanom 6,19). Če človek nima Svetega Duha, potem ne pripada Kristusu (Pismo Rimljanom 8,9). Zakaj torej ti možje v Efezu niso imeli Svetega Duha, če se zdi, da so verovali?
Ključno je to, da še niso verovali v Kristusa. Niso vedeli za Jezusovo dopolnjeno delo odrešitve (niti za prebivanje Svetega Duha v vernikih), dokler se niso srečali s Pavlom. Skrbno branje odlomka Apostolska dela 19,1–7 odkriva več dejstev o tej skupini dvanajstih mož: 1) Bili so »učenci« – a ne Kristusovi. Imeli so se za učence Janeza Krstnika (vrstica 3). 2) Niso verovali v vstalega Gospoda Jezusa Kristusa – Pavlovo vprašanje o njihovi izkušnji spreobrnitve odkriva, da niso vedeli ničesar o Svetem Duhu niti o njegovi moči (vrstica 2). 3) Odzvali so se na sporočilo Janeza Krstnika – spreobrnitev od grehov (Evangelij po Mateju 3,1–3) –, vendar niso vedeli za svojo potrebo po veri v Kristusa.
Na kratko, »efeška dvanajsterica« je še vedno živela pod ureditvijo Stare zaveze. Videli so potrebo po spreobrnitvi in so še vedno pričakovali Mesija. Niso poznali krščanskega sporočila.
Še en ključ za njihovo duhovno stanje najdemo v prejšnjem poglavju. Apolo, Jud iz Aleksandrije in spreten govorec, je oznanjal v Efezu (Apostolska dela 18,24). »Vendar je poznal samó Janezov krst« (vrstica 25). Edina informacija, ki jo je imel Apolo o Jezusu, je bilo to, kar je slišal od Janeza; zato je vedel, da je Jezus Mesija, vendar ni vedel ničesar o Jezusovi smrti kot žrtvi in vstajenju. Dva vernika v Efezu, Prískila in Ákvila, »sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot« (vrstica 26). Potem ko je Apolo razumel in sprejel evangelij, je postal velik zagovornik Gospoda Jezusa (vrstica 28).
Zdi se, da so bili dvanajsteri, ki jih je Pavel srečal v Apostolskih delih 19, nekateri izmed tistih, ki so prej slišali Apola. Bili so krščeni s krstom spreobrnjenja, vendar še niso slišali celotnega sporočila evangelija. Pavel jim je razložil podrobnosti Jezusove smrti in vstajenja – bistvenih elementov evangelija – in jim rekel, naj verujejo (Apostolska dela 19,4). Ko so možje sprejeli Kristusa po veri, jih je Sveti Duh, kot je bilo to običajno, napolnil s svojo prisotnostjo. Postali so nove stvaritve (Drugo pismo Korinčanom 5,17).
Naloga Janeza Krstnika je bila, da pripravi ljudi, da bodo sprejeli Kristusa (Evangelij po Marku 1,2). Oznanjal je spreobrnitev od grehov in ko so se ljudje spreobrnili, so pričevali o svoji spremembi srca, tako da so se kot zunanje znamenje te spremembe dali krstiti. Vendar samo spreobrnitev od grehov ni dovolj. Imeti moramo Kristusa. Sam Janez Krstnik je razumel omejitve svojega delovanja: »Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Evangelij po Mateju 3,11).
Taki kot Apolo in »efeška dvanajsterica«, ki so izkusili samo Janezov krst, so imeli samo polovico zgodbe. Potrebovali so več kot spreobrnitev od grehov; potrebovali so vero v Kristusa. Učenci v Efezu so slišali za Jezusa od apostola Pavla, Jezusovega ambasadorja (Apostolska dela 9,15). Ko so začeli verovati v celoten evangelij, so bili krščeni v imenu Jezusa Kristusa. Prejeli so Svetega Duha na način, ki jih je javno, nezmotljivo povezal z evangelijem, kot sta ga oznanjala Peter (Apostolska dela 2,4; 10,44–46) in Pavel. V vseh teh treh zgodnjih primerih (Apostolska dela 2,4; 10,44–46; 19,1–7) se je evangelij postopoma širil k novim in vse širšim različnim narodnostnim skupinam, preden je bil določen kot kanon v Novi zavezi. V teh kritičnih trenutkih je bilo znamenje pričevanja (prerokovanja) v znanih jezikih, ki se jih govorci niso učili, metoda Svetega Duha za prepoznavanje pravega sporočila evangelija in njegovih slov. To začasno znamenje je bil Božji način razlikovanja med pravim evangelijem in pravimi apostoli ter med napačnim evangelijem in napačnimi apostoli.
»V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (Prvo pismo Korinčanom 12,13).
Zakaj učenci v Efezu niso bili prejeli Svetega Duha (Apostolska dela 19,1–7)?
