Vprašanje
Ali morajo kristjani kar naprej prositi za odpuščanje grehov?
Odgovor
Pogosto vprašanje je: »Kaj se zgodi, če grešim, potem pa umrem, ne da bi imel priložnost priznati ta greh Bogu?« Drugo pogosto vprašanje je: »Kaj se zgodi, če naredim greh, potem pa pozabim nanj in se ga nikoli ne spomnim priznati Bogu?« Obe vprašanji temeljita na napačni predpostavki. Naša odrešitev ni odvisna od naše zmožnosti, da priznamo in obžalujemo vsak posamezni greh, ki ga zagrešimo, preden umremo. Odrešitve si ne zaslužimo s priznanjem in obžalovanjem vsakega znanega ali neznanega greha. Da, svoje grehe bi morali priznati Bogu, čim se zavedamo, da smo grešili. Vendar ne bi smeli kar naprej prositi Boga za odpuščanje. Ko smo duhovno ponovno rojeni od zgoraj po veri v Jezusa Kristusa, smo popolnoma in v celoti rešeni kazni za greh. VSI grehi so nam v celoti odpuščeni. To vključuje pretekle, sedanje in prihodnje grehe, velike ali majhne, znane in neznane, tiste, ki se jih spominjamo, in tiste, ki smo jih pozabili. Vernikom ni treba kar naprej prositi za odpuščanje in se kesati grehov, da bi jim bili ti odpuščeni. Jezus je umrl, da bi plačal kazen za vse naše grehe in ko so nam odpuščeni, so nam odpuščeni vsi (Pismo Kološanom 1,14; Apostolska dela 10,43).
Namesto tega nas Sveto pismo uči, naj priznavamo svoje grehe: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen« (Prvo Janezovo pismo 1,9). Ta vrstica nam naroča, naj »priznavamo« svoje grehe Bogu. Beseda »priznavamo« pomeni ›se strinjamo‹. Ko priznavamo svoje grehe Bogu, se strinjamo z Bogom, da smo napačno ravnali, ko smo grešili. Bog nam vedno znova odpušča, ko priznamo, zaradi dejstva, da je »zvest in pravičen«. Kako je Bog »zvest in pravičen«? Zvest je, ker nam odpušča grehe, kar je obljubil za tiste, ki sprejmejo Kristusa za Gospoda in Odrešenika. Pravičen je, ker prenaša Kristusovo žrtev, plačilo za naše grehe, ko je umrl na križu, na nas, dosežena je bila sprava za naše grehe, naši grehi niso bili le opravičeni ali prezrti. Z Jezusovim križanjem je bila Božja upravičena, pravična jeza proti grehu dejansko in popolnoma potešena za nas.
Obenem pa vrstica Prvo Janezovo pismo 1,9 kaže, da je odpuščanje nekako odvisno od našega priznavanja grehov Bogu. Kako to deluje, če so nam vsi naši grehi odpuščeni v trenutku, ko sprejmemo Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda? Apostol Janez tukaj opisuje odpuščanje, »ki se nanaša na naš odnos«. Vsi grehi, »ki se nanašajo na naš položaj«, so nam odpuščeni v trenutku, ko preidemo iz duhovne smrti v duhovno življenje, ko sprejmemo Kristusa za Mesija. To odpuščanje, ki se nanaša na naš položaj, nam jamči našo odrešitev od kazni za greh in nam zagotavlja večni dom v nebesih. Ko bomo po smrti stali pred Bogom, nam ne bo odrekel vstopa v nebesa zaradi naših grehov, ker so nam bili odpuščeni v Kristusu. To je odpuščanje, ki se nanaša na naš položaj. Bog nas ima za pravične (brez greha), čeprav smo dejansko grešni, ker nam je bila pripisana Kristusova pravičnost po milosti v veri in je bil naš greh pripisan Jezusu na križu. Odpuščanje, ki se nanaša na naš odnos, temelji na dejstvu, da ko grešimo, užalimo Boga in žalostimo njegovega Duha (Pismo Efežanom 4,30). Čeprav nam je Bog navsezadnje odpustil vse grehe, ki jih zagrešimo, še vedno povzročijo blokado ali oviro v našem odnosu z Bogom. Otroka, ki greši proti očetu, ne vržemo iz družine. Bogu predan oče bo brezpogojno odpustil svojim otrokom. Obenem pa dobrega odnosa med očetom in otrokom ne more biti, dokler odnos ni obnovljen. To se lahko zgodi le, ko otrok prizna svoje napake očetu in se opraviči. Zato mi kot verniki, ki nam je odpuščeno, priznavamo svoje grehe Bogu – ne da bi ohranili svojo odrešitev, ampak da bi bili ponovno v tesni skupnosti z Bogom, ki nas ljubi in nam je že odpustil.
English
Ali morajo kristjani kar naprej prositi za odpuščanje grehov?
