Vprašanje
Ali so nebesa resnična?
Odgovor
Nebesa so prav zares resničen kraj. Božja zanesljiva in nezmotljiva beseda nam pravi, da so nebesa Božji prestol (Izaija 66,1; Apostolska dela 7,48–49; Evangelij po Mateju 5,34–35). Po Jezusovem vstajenju in prikazovanju svojim učencem na zemlji, »je bil [Jezus] vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico« (Evangelij po Marku 16,19; Apostolska dela 7,55–56). »Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem« (Pismo Hebrejcem 9,24). Jezus ni samo šel pred nami, vstopil za nas, ampak živi in deluje v nebesih, kjer služi kot naš véliki duhovnik v resničnem šotoru, ki ga ja postavil Bog (Pismo Hebrejcem 6,19–20; 8,1–2).
Prav tako nam je sam Jezus povedal, da je v Božji hiši veliko prebivališč in da odhaja pred nami, da nam pripravi prostor. Imamo zagotovilo njegove besede, da se bo nekega dne vrnil na zemljo in nas vzel s seboj tja, kjer je on v nebesih (Evangelij po Janezu 14,1–4). Našo zaupnost v večni dom v nebesih jamčijo mnoge izrecne Jezusove obljube. Nebesa so zagotovo resničen kraj. Nebesa resnično obstajajo.
Ko neverniki varljivo zanikajo obstoj nebes, nehote ocenjujejo pisano Božjo besedo, medtem ko potlačijo najbolj notranja hrepenenja svojega srca. Tako kot je Bog jasno in preprosto razodel svoj obstoj v stvarstvu (Pismo Rimljanom 1,19–20), je tudi ustvaril človeka, da bi si želel nebes (Pridigar 3,11). To je tema neštetih knjig, pesmi in umetnin, ki so jih ustvarili celo tisti, ki zavračajo Boga. Ironično je, da je grešno uporništvo proti Bogu zaprlo pot temu, po čemer vsak hrepeni globoko v sebi. Ker so nebesa prebivališče popolnoma svetega in povsem pravičnega Boga, ki ne prenaša greha, tisti, ki so grešni, nimajo prostora, da bi bivali tam. Milostno je Bog dosegel spravo za grehe ljudi, ki jih je odkupil, po nadomestni žrtvi Jezusa Kristusa (Izaija 53,4–6; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Prvo Petrovo pismo 2,24). Ta čudovita milost, ki nas odreši za prihodnje veličastvo, motivira vernike, da mu zvesto služimo, medtem ko pričakujemo svoj večni, nebeški dom. »Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo« (Pismo Hebrejcem 10,19–22).
Vsi, ki po milosti v veri verujejo vanj za odpuščanje grehov, bodo našli vrata nebes široko odprta, da vstopijo vanje. Pavel je to temo naslovil v svojem pismu kristjanom v Korintu, kjer jih je spodbudil, naj se oklepajo upanja na nebesa, da ne bodo izgubili poguma. Čeprav »stokamo in vzdihujemo« v svojem zemeljskem stanju, imamo upanje na nebesa vedno pred očmi in hrepenimo po tem, da bi prišli tja (Drugo pismo Korinčanom 5,1–5). Pavel spodbuja Božje ljudstvo, naj gleda naprej proti svojemu večnemu domu v nebesih, zaradi česar bodo lahko prestali težave in razočaranja v tem življenju. »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (Drugo pismo Korinčanom 4,17–18).
English
Ali so nebesa resnična?
