Vprašanje
Kaj je satanizem?
Odgovor
Satanizem je težko opredeliti. Poznamo več vrst satanizma. V nasprotju s kristjani si satanisti sami niso edini glede svojih osnovnih načel. Kristjani imajo mogoče različna mnenja glede interpretacije posameznih svetopisemskih odlomkov, vendar vsi verujejo v temeljno načelo, da je Jezus Božji Sin, ki je plačal ceno za naše grehe s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih. Satanisti se med seboj prerekajo o tem, ali satan sploh obstaja in ali častijo njega ali sami sebe. V bistvu so skupina zmedenih ljudi, zvezanih od laži. Vrstica 8,44 v Evangeliju po Janezu se mogoče nanaša na sataniste: »Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.«
Zaradi teh laži je znotraj satanizma cela množica ideologij. Nekatere satanistične prakse so splošno razširjene; tako so satanisti enotni bolj v praksah kot v sistemu prepričanj, ki tiči za njimi. Zanje je pomembneje, da prakse izvajajo, kot pa to, v kaj dejansko verujejo.
Večina satanistov, častilcev hudiča, diabolistov, privržencev luciferja in članov satanove cerkve trdi, da izhajajo iz LaVeyevega satanizma. Antony LaVey je napisal Satansko biblijo in ustanovil prvo satanistično cerkev, najverjetneje leta 1966. Oklical se je za avtoriteto na področju vsega, kar je zlo, in začel o tem tedensko predavati. Cena vstopnice za predavanja je znašala dva dolarja. Ta predavanja so bili zametki satanistične cerkve.
Vsem vejam satanizma je skupno to, da promovirajo ego. V vseh oblikah satanizma velja, da je smisel življenja potrošništvo in da je sebičnost vrlina. Nekateri satanisti menijo, da je edini človekov obstoj ta zemeljski obstoj. Zato satanovi častilci živijo za sedanji trenutek. Zagovarjajo nenasitnost in razbrzdanost.
Satanisti izražajo privrženost satanu, čeprav nekateri pravzaprav menijo, da ne obstajata ne bog ne hudič. Večinoma tudi verjamejo, da ne obstaja odkupitelj – ne zanje ne za kogarkoli drugega. Vsakdo je povsem odgovoren za svojo življenjsko pot. Vendar pri obredih molijo k satanu in ga prosijo, da bi se njegova suverenost odražala v njihovem življenju. V takem razmišljanju in nazorih se odraža vpliv laži in prevar. Satanu je vseeno, ali satanisti verjamejo vanj ali ne, saj je končni rezultat enak: njihove duše so mu podložne, in če vmes ne bo posegla Božja milost, jih bo doletela večnost v peklu.
Skratka, satanizem lahko vključuje čaščenje satana ali tudi ne – v vsakem primeru pa gre za zavestno prizadevanje, da NE bi častili edinega resničnega Boga. Pismo Rimljanom 1 jasno opiše srce in vzgibe satanistov. Njihov um »ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije« (v. 28–29). Ljudje, ki jih je satan premamil v tak način življenja, stežka razumejo Božji koncept milosti in svobode. Pač pa živijo le zase in sami iz sebe.
V Drugem Petrovem pismu 2 je opozorilo za vse morebitne privržence satanizma oziroma sploh vsega, kar ni Bog: »To so presahli studenci in oblaki, ki jih goni burja. Zanje je prihranjena črna tema. Govorijo napihnjene in prazne besede in z razuzdanimi poželenji mesa zvabljajo take, ki so se komaj izmaknili ljudem, ki živijo v zablodi. Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže.« (v. 17–19)
English
Kaj je satanizem?
