Vprašanje
Kaj pravi Sveto pismo o spanju duše?
Odgovor
»Spanje duše« je lažni nauk, ki uči, da potem ko človek umre, njegova duša »spi« do vstajenja in končne sodbe ali za vedno. Osnovne vrstice, ki se jih uporablja za zagovor tega zmotnega nauka, najdemo v Pridigarju 9,5 in 12,7. Pridigarja moramo razumeti v sobesedilu svojega komentarja, ki pravi na začetku knjige: »Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. ›Nečimrnost čez nečimrnost,‹ pravi Pridigar, ›nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!‹ Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem?« (Pridigar 1,1–3). Pisec nam pravi, kakšne so stvari iz človeške perspektive, z mesta »pod soncem«. Ne daje nam doktrinskih izjav o tem, ali duša živi naprej po smrti ali ne. Poleg tega je napačno uporabljati Staro zavezo za tolmačenje Nove zaveze. Nova zaveza je tista, ki pojasnjuje Staro zavezo.
Koncept »spanja duše« ni svetopisemski. Kadar Sveto pismo opisuje človeka, da »spi« v zvezi s smrtjo (Evangelij po Marku 5,39; Evangelij po Luku 8,52; Prvo pismo Korinčanom 15,6.20; Prvo pismo Tesaloničanom 4,13–16), se to ne nanaša na spanje duše, ampak na spanje telesa. Spanje je samo način opisa smrti, ker se zdi, kot da mrtvo telo spi. V trenutku, ko umremo, se soočimo z Božjo sodbo (Pismo Hebrejcem 9,27). Za vernike velja, da odsotnost iz telesa pomeni prisotnost pri Gospodu (Drugo pismo Korinčanom 5,6–9; Pismo Filipljanom 1,21–23). Ob smrti odrešeni izkusijo zavestni raj, medtem ko izgubljeni prenašajo zavestno in trajno kazen v Hadu (Evangelij po Luku 16,19–31; 23,42–43; Razodetje 6,10). Eno izmed teh dveh stanj je začasno stanje vsake duše, ki umre, do končnega vstajenja. Zavestno je ali v začasnih nebesih – raju (Evangelij po Luku 23,43; Prvo pismo Tesaloničanom 4,13–16) ali v začasnem peklu – Hadu (Razodetje 1,18; 20,13–14). Kot lahko jasno vidimo v Evangeliju po Luku 16,19–31, ljudje ne spijo niti v raju niti v Hadu. Lahko pa bi rekli, da telo mrtvega človeka »spi«, medtem ko je njegova duša v raju ali v Hadu. Ob vstajenju se prej mrtva telesa »prebudijo« in spremenijo v večna telesa. Vsak človek bo prebival v svojem vstalem oz. spremenjenem telesu za večnost, naj bo to v nebesih ali v peklu (Prvo pismo Korinčanom 15,22–24.51–53). Tisti, ki so bili v raju, bodo vstopili v večna nova nebesa in novo zemljo (Razodetje 21,1–4). Tisti, ki so bili v Hadu, bodo vrženi v ognjeno jezero (Razodetje 20,11–15). To sta končni, večni destinaciji vseh ljudi. Zavestna, telesna večnost vsakega človeka temelji izključno na tem, ali je ali ni prejel odpuščanje za svoje grehe v tem življenju samo po milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 3,36).
English
Kaj pravi Sveto pismo o spanju duše?
