Vprašanje
Kaj se zgodi dojenčkom in majhnim otrokom, ko umrejo? Kje v Svetem pismu najdem starostno obdobje odgovornosti?
Odgovor
Miselnost za »starostnim obdobjem odgovornosti« je, da Bog nima otrok za odgovorne za njihove grehe, dokler ne dosežejo določene stopnje duševnega in duhovnega zavedanja, in če otrok umre, preden doseže to »starostno obdobje odgovornosti«, mu bo po Božji milosti in usmiljenju dovoljen vstop v nebesa. Ali je ta miselnost obstoja »starostnega obdobja odgovornosti« svetopisemska? Ali obstaja »čas nedolžnosti«?
V diskusiji o starostnem obdobju odgovornosti se pogosto izgubi dejstvo, da otroci, ne glede na to, kako majhni si, niso »nedolžni« v smislu, da bi bili brez greha. Sveto pismo nam govori, da čeprav dojenček ali otrok ni zagrešil osebnega greha, so vsi ljudje, vključno z dojenčki in otroki, krivi pred Bogom zaradi podedovanega in pripisanega greha. Podedovan greh je tisti, ki ga dobimo od staršev. V Psalmu 51,7 je David napisal: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati.« David je spoznal, da je bil celo ob spočetju grešnik. Zelo žalostno dejstvo, da dojenčki včasih umrejo, kaže, da je celo na dojenčke vplival Adamov greh, saj sta bili telesna in duhovna smrt posledica Adamovega izvirnega greha.
Vsak človek, dojenček ali odrasli, je kriv pred Bogom. Vsakemu človeku manjka svetost, ki jo zahteva Bog. Edini način, da je lahko Bog pravičen in obenem razglasi človeka za pravičnega, je, da ta človek prejme osebno odpuščanje v Kristusu. Kristus je edina pot. V Evangeliju po Janezu 14,6 so zapisane Jezusove besede: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Tudi apostol Peter pravi v Apostolskih delih 4,12: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Odrešitev je izključno v Jezusu Kristusu.
Kaj pa dojenčki, majhni otroci in duševno prizadeti, ki nikoli ne dozorijo do stopnje zavedanja osebne krivde za greh? Starostno obdobje odgovornosti je miselnost, da so tisti, ki umrejo, preden dozorijo do stopnje zavedanja osebne krivde za greh, avtomatično rešeni po Božji milosti in usmiljenju. Ta miselnost predpostavlja, da Bog reši vse tiste, ki umrejo, ne da bi imeli duševno sposobnost zavedanja svoje ločenosti od Boga. Vrstica, ki morda govori o tem, je Pismo Rimljanom 1,20: »Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.« Glede na to krivda človeštva pred Bogom delno temelji na dejstvu, da ljudje zavračajo, kar je »mogoče … z umom zreti« o Božjem obstoju, večnosti in moči. To vodi k vprašanju otrok, ki niso sposobni »z umom zreti« ali sklepati o Bogu. Ali jih njihova naravna nesposobnost opazovanja in sklepanja reši krivde o stvari, ki se je ne zavedajo?
Kristusova smrt je jasno predstavljena v Svetem pismu kot zadostna za vse, ki jih Bog namerava rešiti. Pismo Rimljanom 8,28–30, Pismo Efežanom 1,3–11 in mnogi drugi odlomki jasno učijo, da ne bo nihče izmed tistih, ki jih je Bog izbral za milost, ki vodi v odrešitev, nikoli obsojen na pekel. To svetopisemsko dejstvo bi dopuščalo možnost, da se je Bog odločil, da bo odrešil vse tiste, ki niso bili nikoli duševno sposobni osebnega zavedanja svoje krivde za greh.
Nekateri vidijo povezavo med starostnim obdobjem odgovornosti in zaveznim odnosom med izraelskim ljudstvom in GOSPODOM. Od dečka se v zavezi ni zahtevala nobena odgovornost, razen obreze, ki so jo izvedli osmi dan po njegovem rojstvu (Druga Mojzesova knjiga 12,48–50; Tretja Mojzesova knjiga 12,3). Trinajst let je najbolj pogosta starost, ki se šteje kot starostno obdobje odgovornosti; temelji na judovskem običaju, da otrok postane odrasel pri trinajstih letih. Vendar Sveto pismo ne podpira neposredno starosti 13 let kot starostnega obdobja odgovornosti. Verjetno se razlikuje od otroka do otroka. Otrok doseže starostno obdobje odgovornosti, ko je duhovno in duševno sposoben dušiti resnico s svojo krivičnostjo. »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico« (Pismo Rimljanom 1,18).
Pojavi se vprašanje: Ali se vključujoča narava Stare zaveze nanaša tudi na cerkev?« Na binkoštni dan je Peter rekel: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.« (Apostolska dela 2,38-39) Ista obljuba odrešitve je na voljo tako odraslim kot otrokom, ki se spreobrnejo [odvrnejo od grehov] in so krščeni v Jezusa Kristusa. Apostolska dela 2,39 ne učijo o odrešitvi družine ali hiše. Tudi otroci kristjanov se morajo posamezno in osebno odvrniti od grehov in začeti verovati v Kristusa po veri. Odrešujoča vera je podarjena vsem tistim, ki jih Gospod, naš Bog, pokliče k sebi.
Odlomek, za katerega se zdi, da se bolj kot vsi drugi poistoveti s to temo, je Druga Samuelova knjiga 12,21–23. Iz sobesedila teh vrstic vidimo, da je kralj David prešuštvoval z Batšebo in ona je zanosila. Gospod je poslal preroka Natana, naj obvesti Davida, da bo zaradi njegovega greha Gospod odpeljal otroka v smrt. David se je na to novico odzval tako, da je žaloval in molil za otroka. Ko pa je otrok umrl, je David nehal žalovati. Davidovi služabniki so bili presenečeni, ko so to slišali. Rekli so kralju Davidu: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.« David je odgovoril: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me GOSPOD ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.« Davidov odgovor kaže, da so tisti, ki nimajo sposobnosti, da bi verovali, varni v Gospodu. David je rekel, da bi lahko on šel k otroku, ampak ga ne bi mogel vrniti k sebi. Zdi se, da je Davida to spoznanje tolažilo. Z drugimi besedami, zdi se, da David pravi, da bo videl svojega sina dojenčka (v nebesih), čeprav ga ne bi mogel pripeljati nazaj.
Čeprav je mogoče, da Bog upošteva Kristusovo plačilo za greh pri tistih, ki se ne morejo zavedati svoje potrebe po odpuščanju, Sveto pismo ne pravi specifično, da je tako. Zato je to tema, glede katere ne bi smeli biti nepopustljivi ali dogmatični. Božje upoštevanje Kristusove smrti pri tistih, ki ne morejo verovati, bi se ujemalo z njegovo ljubeznijo in usmiljenjem. Naše stališče je, da Bog upošteva Kristusovo plačilo za greh pri dojenčkih in duševno prizadetih, saj niso duševno sposobni razumeti svojega grešnega stanja in potrebe po Odrešeniku, vendar – naj ponovimo – ne smemo biti dogmatični. Prepričani pa smo v to: Bog je ljubeč, svet, usmiljen, pravičen in milosten. Karkoli Bog stori, je vedno prav in dobro, in Bog ljubi otroke celo bolj kot mi.
English
Kaj se zgodi dojenčkom in majhnim otrokom, ko umrejo? Kje v Svetem pismu najdem starostno obdobje odgovornosti?
