Vprašanje
Ali je doktrina ohranitve svetopisemska?
Odgovor
V svetopisemskem kontekstu doktrina ohranitve pomeni, da je Gospod svojo besedo ohranil neokrnjeno, kar zadeva njen prvotni pomen. Ohranitev pomeni preprosto to, da lahko Svetemu pismu zaupamo, saj Bog suvereno nadzoruje proces prenašanja Pisma skozi stoletja.
Zavedati se moramo, da nimamo izvirnih zapisov ali rokopisov, temveč le na tisoče prepisov. Med njimi so razlike, a te so izjemno majhne in nebistvene, tako da v ničemer ne vplivajo na temeljne nauke ali pomen Božje besede. Razlike večinoma zadevajo črkovanje in podobne malenkosti, ki ne vplivajo na točnost Svetega pisma niti ne pomenijo, da Bog svoje besede ne ohranja. Kadar se kak rokopis nekoliko opazneje razlikuje od katerega drugega rokopisa, je mogoče s temeljito proučitvijo in primerjavo vseh rokopisov ugotoviti, kako se je glasila prvotna ubeseditev.
Antični pisarji, katerih naloga je bila natančno prepisovati Pismo, so bili izjemno pikolovski. Primer njihove skrajne natančnosti je navada, da so prešteli vse črke v posamezni knjigi in označili sredinsko črko. Nato so prešteli črke v prepisu in sredinsko črko poiskali tudi tam: morala se je ujemati s črko v izvirniku. To je bila ena izmed njihovih zamudnih, napornih metod za zagotavljanje točnosti.
Poleg tega tudi Pismo sámo pričuje o načrtu Boga, da bo svojo besedo ohranil. V Evangeliju po Mateju 5,18 Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.« Jezus tega ne bi obljubil, če ne bi bil prepričan, da bo Bog svojo besedo ohranil. Jezus je rekel tudi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Matej 24,35; Marko 13,31; Luka 21,33). Božja beseda bo ostala in izpolnila, kar Bog načrtuje.
Prerok Izaija je po moči Svetega Duha rekel, da bo Božja beseda trajala večno: »Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke.« (40,8) Te besede znova potrdi Peter v Novi zavezi, ko navaja Izaija in o Pismu pravi, da je to »beseda, ki vam je bila oznanjena kot veselo oznanilo« (1 Peter 1,24–25). Ne Izaija ne Peter ne bi mogla trditi kaj takega, če ne bi razumela pojma Božjega ohranjanja Svetega pisma.
Kadar v Pismu piše, da Božja beseda obstane večno, to ne more pomeniti, da skrita leži v kakšnem trezorju v nebesih. Bog je svojo besedo izrecno namenil človeštvu; če nam beseda ne bi bila na voljo, bi to pomenilo, da ne izpolnjuje svojega namena. »Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje.« (Rimljanom 15,4) Človek tudi ne more biti odrešen drugače kot prek sporočila evangelija, ki je zapisano v Božji besedi (1 Korinčanom 15,3–4). Da bi bil torej lahko evangelij oznanjen »do skrajnih mej sveta« (Apostolska dela 13,47), mora biti Božja beseda obvarovana. Če se Sveto pismo ne bi nadnaravno ohranjalo, nikakor ne bi bilo mogoče zagotoviti neokrnjenosti njegovega sporočila.
English
Ali je doktrina ohranitve svetopisemska?
