Vprašanje
Kako vemo, katere knjige so del Svetega pisma, ko pa v Pismu samem nič ne piše o tem?
Odgovor
Sveto pismo bi moralo biti naša edina avtoriteta. Postavi pa se vprašanje, na podlagi katere avtoritete sploh lahko vemo, katere knjige so del Svetega pisma. V Pismu namreč to ne piše. To je zelo pomembno vprašanje, saj je veriga močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Ali je v verigi komunikacije od Boga do človeka kak šibek člen? Če je, se lahko cela veriga strga, in taki komunikaciji ne moremo zaupati.
Oglejmo si različne »člene« Božje komunikacije z nami. Najprej je obstajala želja Boga, da bi komuniciral. Izhajala je iz Božje ljubezni, saj je najbolj ljubeče dejanje Boga to, da se razodene svojemu stvarstvu. Sledilo je posredovanje Božje besede prek človeških piscev. To je vključevalo proces, ki je v Svetem pismu imenovan navdihnjenost: Bog je navdihnil besede in ljudje so jih zapisali (2 Timotej 3,16). Sledilo je razširjanje: ljudje so o besedi izvedeli prek pridiganja in drugače. Nato je bilo na vrsti priznavanje: Božje ljudstvo je Sveto pismo razlikovalo od drugih verskih spisov. Zatem ohranjanje: tako je Božja beseda preživela do danes, čeprav jo je že marsikdo poskusil uničiti. Nazadnje pa še razsvetljenje, kar pomeni, da Sveti Duh človeku odpre um za razumevanje besede.
To je torej »veriga«, v kateri se izraža Božja ljubezen: da Bog glede svoje besede omogoča navdihnjenje, širjenje, priznavanje, ohranjanje in razsvetljenje. Menimo, da je bil Bog prisoten v vseh korakih tega procesa – saj čemu bi si sicer sploh prizadeval za navdihnjenje, če potem ne bi omogočil, da se beseda tudi ohrani? Zakaj nam bi spregovoril, ne bi pa nas usmerjal k temu, da ta govor prepoznamo?
To prepoznanje, priznanje Božje besede je umestitev v t. i. svetopisemski kanon. Pravimo, da je kanon določil Bog, cerkev pa ga je odkrila. Svetopisemskega kanona torej cerkev ni ustvarila, ampak ga je le prepoznala, priznala. Drugače rečeno, Božja beseda je bila navdihnjena in avtoritativna že od nekdaj – »na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih« (Psalm 119,89) – cerkev pa je to le prepoznala in sprejela.
To so merila, po katerih je cerkev Božjo besedo priznala in zbrala:
1) Je knjigo napisal Božji prerok?
2) Se je verodostojnost pisca oz. njegovega sporočila potrdila s čudeži?
3) Ali knjiga brez lažnosti in protislovnosti pripoveduje resnico o Bogu?
4) Ali knjiga odraža Božjo zmožnost, da preobraža življenja?
5) Ali so ljudje, ki so knjigo prvi prejeli, to knjigo sprejeli kot Božjo besedo?
Izmed teh meril je bilo najpomembnejše prvo: ali je knjigo napisal prerok. Iz njega je izšlo še glavno merilo kanoničnosti v prvi cerkvi: ali so knjigo potrdili apostoli? To merilo logično izhaja iz razumevanja pojma apostolstva. Bog je dal apostolom dar, da so postali utemeljitelji in voditelji cerkve, zato je smiselno sprejeti načelo, da je beseda, ki vodi in usmerja cerkev, prišla prek njih.
Apostoli so prejeli obljubo, da bodo dobili Duha resnice, ki jih bo spomnil vsega, kar je rekel Kristus (Janez 14,26). Po Kristusovem vnebohodu so apostoli prejeli nadnaravne darove, ki so jim pomagali pri delovanju in potrjevali njihovo sporočilo (Apostolska dela 2,4). Božja hiša je sezidana »na temelju apostolov in prerokov« (Efežanom 2,20). Glede na posebno pooblastilo apostolov je povsem utemeljeno, da je cerkev kot poglavitno merilo kanoničnosti določila apostolstvo. Tako je Evangelij po Mateju obveljal za kanoničnega, saj ga je napisal apostol. Zaradi tesne povezave z apostolom Petrom je bil sprejet tudi Evangelij po Marku.
Ko se je pisala Nova zaveza, so ljudje posamezne knjige in pisma takoj sprejeli kot Božjo besedo in jih širili v dobro drugih. Cerkev v Tesaloníki je Pavlovo besedo sprejela kot Božjo besedo (1 Tesaloničanom 2,13). Pavlova pisma so krožila med cerkvami že v času apostolov (Kološanom 4,16). Peter je Pavlova pisma prepoznal kot napisana po Božjem navdihu in jih izenačil z »drugimi Pismi« (2 Peter 3,15–16). Pavel je navajal Evangelij po Luku in ga imenoval »Pismo« (1 Timotej 5,18). Ta splošna sprejetost je v izrazitem nasprotju z nekaterimi knjigami, ki so bile le nekaj časa deležne (omejene) naklonjenosti. O njih se je veliko razpravljalo, nazadnje pa so bile zavrnjene kot nekanonične.
Pozneje se je razmahnila herezija in nekateri člani cerkve so se začeli odločno zavzemati za kanonizacijo potvorjenih verskih spisov. Cerkev je priredila koncil, na katerem je uradno potrdila, da sprejema 27 novozaveznih knjig. Uporabili so merila za objektivno razlikovanje med tem, kaj je dal Bog in kaj je napisal človek. Sklenili so, da bodo kot kanonične potrdili splošno sprejete knjige. Pri tem so odločili, da bodo nadaljevali »v nauku apostolov« (Apostolska dela 2,42).
English
Kako vemo, katere knjige so del Svetega pisma, ko pa v Pismu samem nič ne piše o tem?
